V zadnjih mesecih sem si večkrat zastavila vprašanje, kaj pravzaprav povezuje vse, kar počnem.
Na prvi pogled zelo različne stvari.
Klasična veterinarska medicina. Reprodukcija psov. Kirurgija. Homeopatija. Izobraževanje vzrediteljev. Mentorstvo.
Dolgo časa sem mislila, da gre za različna področja mojega dela. Danes vem, da je v ozadju vedno ista misel.
Ravnovesje.
Ko je organizem zdrav, je v ravnovesju.
Ko zboli, se je to ravnovesje nekje porušilo.
Naloga veterinarja ni samo poiskati diagnozo ali izbrati terapijo. Naloga veterinarja je predvsem razumeti, kaj posamezna žival v tistem trenutku potrebuje, da se lahko ravnovesje ponovno vzpostavi.
Včasih bo to operacija.
Drugič antibiotik.
Tretjič sprememba prehrane.
Četrtič homeopatija.
Petič bo najboljša odločitev, da ne naredimo ničesar in organizmu damo čas.
Zato nikoli nisem verjela v univerzalne recepte.
Ne obstaja terapija, ki bi bila najboljša za vse.
Obstaja le terapija, ki je najbolj primerna za konkretno žival v konkretnem trenutku.
Temu pravim presoja. To je sposobnost, ki se ne nauči iz enega učbenika. Gradi se skozi znanje, izkušnje, opazovanje in pripravljenost, da vedno znova postaviš isto vprašanje: Kaj bo tej živali v tem trenutku najbolj pomagalo?
To vprašanje si zastavim pri vsakem pacientu.
Ne glede na to, ali gre za mladiča, starega psa, brejo psico ali mačka s kronično boleznijo.
Ne glede na to, ali bo odgovor operacija, zdravila, sprememba prehrane, homeopatija ali zgolj čas.
Prava odločitev ni vedno enaka.
In morda… dokončnega odgovora ni. Je pa to vprašanje tisto, ki me pri mojem delu vodi že skoraj dve desetletji. ❤️