veterina nina

Naši projekti

homeopatija za živali

Naše homeopatske zgodbe

Te zgodbe so se skozi leta preprosto nabrale. Škoda bi bilo, da bi ostale v kartotekah, zapiskih ali med sporočili.

Vsaka prikazuje resničen primer iz moje ambulante. S homeopatijo ne zdravim diagnoze, ampak žival, ki jo imam pred sabo. Zato ni dveh enakih zgodb.

To so resnični primeri. Brez olepševanja. Samo proces, takšen, kot je potekal.

Če vas zanima, kako homeopatija izgleda v praksi, ste na pravem mestu.

 

Več o homeopatski obravnavi pri nas lahko preberete TUKAJ

Danes, ko razmišljam o temu, da bi rada razširila glas o uporabi homeopatije, sem razmišljala o svojih začetkih. Najprej sem se s samim principom srečala ravno na Facebooku, ko sem brala, da jo mame uporabljajo pri izraščanju zob pri njihovih otrocih.
 
Takrat sem v veterinarski praksi delala dobro leto. Že pred tem sem vedela, da to obstaja, ampak sem, podobno kot večina ljudi, zamahnila z roko in si rekla: to ne more delovati. Ni osnovnih pogojev za to.
 
Na študentski praksi v ZDA je kolega v Oklahomi na konju uporabljal terapijo z elektromagnetnimi valovi. Priznam, da sem tudi to čukasto gledala z razdalje, z veliko mero skepticizma. In si mislila svoje. Danes si več ne mislim svoje, ampak raje kar povem. Pa če je to komu prav ali pa ne. In sem vesela, da sem se kljub skepsi odločila tem metodam dati priložnost.
 
Ne, moji prvi “poskusni zajčki” niso bile živali, ampak kar moja hčerka. O izraščanju zob takrat nisem brala naključno, ampak sem iskala način, kako moji Manci olajšati ta proces. In poskusila homeopatsko kamilico. Jok se je umiril. Vročina je padla. Zopet sem imela nazaj dobrovoljnega otroka. Seveda sem takrat rekla, da to ni mogoče… da je verjetno problem pač minil sam od sebe. A vseeno sem si kupila še homeopatsko arniko in še nekatere druge remedije, za katere sem prebrala, da jih je dobro imeti pri roki.
 
V dobrih starih časih, ko mi je to še zneslo časovno, sem imela konja, Cezarja.
Cezar je bil zelo ješče sorte. Še posebno je užival v sveži hrani. Zato sem mu, kot ponavadi, šla s koso nakosit trave. Kosa je bila že nekoliko topa in ni več dobro rezala. In sem se spomnila, da jo bom malo nabrusila. S premajhnim kamnom. Ja… prst sem si zarezala do kosti. Slišalo se je, kako je zahrskalo.
 
V tistem trenutku pač narediš prvo, kar ti pade na um. V avtu sem imela homeopatsko arniko in sem jo začela jemati. Najprej na 5 minut, potem na 10, 15. In tekom dneva še večkrat.
Koliko časa menite, da se celi taka rana? Pravilen odgovor je 3 do 4 tedne, ob pogoju, da je bil nož čist. No, ta ni bil. Vseboval je zemljo, travo, rjo in konjski drek. A jaz sem bila brez obliža že po 4 dneh!
 
Ta test me je dokončno prepričal, da homeopatija ni noben čira čara, ampak inteligentno zasnovan sistem, katerega se je moč priučiti za lastno uporabo.
 
A nisem hotela ostati samo pri lastni uporabi, saj je bil rezultat tako neverjeten, da bi bilo škoda, da to vedenje obdržim samo zase. Takrat sem se odločila tudi za nadgradnjo znanja in vpisala študij veterinarske homeopatije.
 
In od tam naprej se zgodba šele zares začne. Danes je kar nekaj naših pacientov uporabnikov homeopatije, katere osebno ne jemljem samo kot rutinsko opravilo. Ampak kot skupek opazovanja, notranjih občutkov- intuicije, če želite to tako poimenovati. In je tako v mojih očeh mala umetnost.
 
Zato danes o tem govorim naglas. Ker pomaga. In ker nočem, da tudi to ostane v tistem predalu, do katerega imam dostop samo jaz.
Včasih sem imela konja, Cezarja.
Skotil se je doma in že takrat sem videla, da je malo “poseben”. Ne samo v dobrem smislu. Ni bil samo nagajive sorte, ampak je bil pripravljen, da doseže svoje, storiti marsikaj, tudi za vodnika neprijetne stvari. Ni se posebej sekiral, če je pri tem koga poškodoval.
 
Konstitucijsko gledano je bil robusten in svoje moči se je dobro zavedal. Znal jo je dobro uporabiti sebi v prid. Neugoden je bil tudi med ježo, saj se je znal obrniti nazaj proti mojim nogam in poskusiti ugrizniti, ker ga je sedelni pas strašno motil.
 
Sicer izredno dominanten žrebec je imel tudi svojo lepo plat. Bil je zelo družaben in je užival v družbi drugih konj. In jo je tudi iskal. Nekoč je pobegnil iz izpusta in se sprehodil do sosednje kmetije, kjer imajo konje. Približno 2 kilometra stran.
 
Ko je bil star 7 let, je pohodil žebelj. Rana je bila globoka in takrat smo ga skoraj izgubili. On je bil med “krivci”, da sem prvič uporabila medicinske ličinke. Te so poškodbo temeljito očistile (česar pred tem ni zmogel noben drug postopek ali zdravilo). Okreval je, vendar je zaradi globine poškodbe občasno še vedno šepal. Poslabšanja so se pojavljala predvsem spomladi in jeseni. In tako je bilo več let.
 
Potem pa je prišel moj študij homeopatije. Na IAVH-ju moraš za izpit predstaviti 10 akutnih primerov in 3 kronične. Zato sem morala homeopatijo začeti uporabljati tudi na živalih. In logično, začela sem doma. S Cezarjem.
 
A kljub vsem podatkom (njegov karakter, dominanca, družabnost, sezonska šepanja…) še vedno nisem vedela, katero zdravilo mu naj dam. Dokler nam na enem seminarju predavatelj Stefan ni predstavil primera njegove appaloosa kobile. Iz opisa sem takoj vedela: to je isti tip kot moj Cezar. Dominantna. Ne sprejema avtoritete. Po potrebi gre preko trupel. A družabna- dokler je vse po njenem.
 
Ravno v času tega seminarja je Cezar ponovno začel šepati na isto nogo. Vedela sem, da nimam nič izgubiti. Dala sem mu homeopatsko zdravilo in opazovala.
Naslednji dan je bilo šepanje vsaj 70% boljše. Brez analgetika.
Zdravilo sem še enkrat ponovila. Naslednji dan je bilo šepanje komaj še opazno.
 
Čez čas sem Cezarja zaradi pomanjkanja časa prodala za na pašnik. Novi lastnik me je enkrat poklical, ker je Cezar ponovno zašepal. Dala sem mu isto homeopatsko zdravilo. Šepanje se je ustavilo. Zdravilo sem mu pustila, da ga ima pri roki, če se še kdaj ponovi. Ni se. Cezar se je celo umiril, na pašniku je živel z drugimi konji in se občasno udeleževal tudi pohodov.
 
Ko danes kdo reče, da je homeopatija placebo, se spomnim Cezarja. On ni vedel, da je prejel zdravilo. Ni vedel, kaj naj bi to delalo v njegovem telesu. Živali nimajo pričakovanj in nimajo placebo efekta.
A rezultat je vseeno bil tam. Viden. In otipljiv.
 
 
 
 
 
 
Watson je triletni staffordshirski bulterier.
Ob prihodu v ambulanto opazim njegovo vljudno vsiljivost. Deluje kar preveč prijazen, nervozno družaben, ugajajoč.
 
In nato jih zagledam… po celotnem hrbtu, vratu in repu ima po prvi oceni krepko preko sto bradavic. Bradavice so rožnate barve, Watsonu popolnoma nemoteče, ne krvavijo. Samo tam so. In izgledajo res grdo.
 
Lastnica pravi, da ne ve, kaj bi storila. Vsekakor želi to odstraniti, saj se ob njo in Watsona obregajo tudi drugi ljudje, ki ju srečujejo na sprehodih. Watsona želi naročiti na kirurški poseg.
 
A bolj ko gledam psa, bolj se mi pred očmi riše prizor iz risanke Tom in Jerry, kjer Tom pade na kaktus, in ko pije vodo, iz poškodb začne kot iz škropilnice teči voda…
Razmišljam: koliko časa bi moral biti v narkozi in kako ohraniti kožo, da je ne zmanjka?
Ne, to definitivno ni opcija.
Naslednji razmislek: da kirurško odstranim eno bradavico in jo pošljem na Veterinarsko fakulteto, da iz nje izdelajo avtovakcino.
Bo delovala? Ne vem, morda bo. Morda tudi ne.
In nato lastnico vprašam, če poskusiva drugače. S homeopatijo?
Gospa je prvič slišala za to, vendar je bila ob Watsonovem stanju odprta za vse možnosti.
 
Watsonu sem dala remedijo in se dogovorili sva se, da se slišiva v kratkem.
A očitno sva na to obe pozabili (kar ni vedno slabo).
Watson nas je ponovno obiskal šele čez dva meseca.
Vsiljiva prijaznost, ki je kompenzirala njegov notranji občutek “če bom dovolj prijazen, me bodo imeli radi”, je izginila.
Najprej ga sploh nisem prepoznala. Imam namreč to deformacijo, da si prej zapomnim žival kot človeka, ki jo pripelje.
 
Watson je imel samo še dve bradavici: tisti, ki sta bili ob prvem obisku največji.
Ponovila sem isto homeopatsko zdravilo.
Gospa pove, da je bil potek točno tak, kot sem ga opisala. Najprej je izgledalo, kot da se je stanje poslabšalo. Bradavice so se napele in začasno povečale, a že v naslednjih dneh so se enostavno posušile in kmalu odpadle.
 
Watson nas je kasneje še obiskal, vendar nikoli več zaradi bradavic.
Dlaka in koža sta danes popolnoma normalni, kot da teh bradavic nikoli ni bilo.
 
Watson je bil pomočnik Sherlocka Holmesa.
Iskalec podrobnosti. Opazovalec, ki ni nikoli sklepal na prvo žogo.
Tudi mi, homeopati, delamo podobno.
Zberemo dokaze, preiščemo ozadje, sestavimo sliko in izberemo zdravilo, ki se najbolj ujema s primerom.
Potem pa počakamo na odziv.
Če smo svoje delo opravili dobro, je rezultat točno tak, kot pri Watsonu.
Neko popoldne, ki se že preveša v večer in si pripravljam nekaj za pojest po celodnevnem dnevu v službi, zazvoni telefon.
“Dober večer, Nina, en velik problem imamo. Zdajle smo s pašnika v hlev pripeljali živino in pri tem se je en teliček poškodoval. Mislim, da si je zlomil nogo.”
“Katero nogo?”
“Zadnjo.”
“O šit. Pridem pogledat.”
 
Usedem se v avto in med vožnjo razmišljam, kaj sploh lahko naredim. V ambulanti vzamem obrazec Uradno spričevalo v primeru nujnega zakola zunaj klavnice. Realno- pogosto je to edina humana rešitev. A optimist v meni vseeno razmišlja, da morda ni tako hudo. Vzamem še obvezilni material, analgetik, narkotike in homeopatijo.
 
Ob prihodu na kmetijo me že nestrpno pričakujejo. Tele je staro štiri tedne in je v hlevu ob mami. Na zadnjo desno nogo ne stopi, niti ne poskuša. Ob tipanju noge ugotovim, da je zlom sicer dokaj na mestu, a kost je zagotovo zlomljena. Gibanja okrog zloma je veliko.
 
Lastnik me zaskrbljeno gleda in previdno vpraša, kaj mislim. Ob taki poškodbi je izid zdravljenja zelo vprašljiv. Dodatna slabost je, da gre za zadnjo nogo.
 
A lastniku je veliko do tega telička in reče: “Mi bi vseeno poskusili.”
Pa poskusimo.
 
Na kmetijah mi je bilo vedno prijetno delati. Gre za ljudi, ki so iznajdljivi in takoj razumejo, kaj govoriš in kaj potrebuješ. Točno sem razložila, kako bova naredila opornico. In že deset minut kasneje sem jo držala v rokah. Točno tako, kot sem si jo zamislila.
“Rabiva še močen lepilni trak.”
“Brez problema. Bo ta v redu?”
“Perfekten.”
 
Z lastnikom sva natančno namestila opornico, da telička ni nikjer tiščala, in jo dobro fiksirala. Ob odhodu sem pustila kombinacijo homeopatskih zdravil, ki so jih teličku dajali vsak dan.
 
Vmes sem se na kmetiji oglasila še nekajkrat, da smo odstranili opornico, pogledali, kako je z nogo, in nato opornico s potrebnimi prilagoditvami namestili nazaj. Teliček je bil ves čas živahen, ješč in normalno odraščal.
 
Ravno ko je bilo štiri tedne po poškodbi, me pokličejo.
Za tisti dan smo bili dogovorjeni, da ponovno snamemo opornico in ocenimo stanje.
 
“Nina, tele si je ponoči samo snelo opornico. In stoji. Na vseh štirih nogah!”
Na mestu zloma vidim manjšo bulico, sicer pa tele dejansko normalno stoji. Po zgolj štirih tednih.
Ne vem, kdo je bil bolj vesel- lastnik, jaz ali teliček.
 
Z lastnikom se dogovoriva, da je lahko brez opornice, naj pa bo vseeno še vsaj dva tedna v hlevu, saj gre za sveže zaceljen zlom. Po dveh tednih se skoraj ni več videlo, kje je bila poškodba. Teliček je šel ponovno normalno ven na pašnik s preostalo živino.
In s to nogo ni imel nikoli več težav.
 
Na tem mestu napišem še, da je zlom vedno urgentno stanje, in da homeopatija nikoli ni prva izbira zdravljenja! Tudi v tem primeru homeopatija ni bila edini dejavnik, ki je pripomogel k celjenju.
Najpomembnejši dejavnik je bila ustrezna opornica, da je kost ostala na mestu.
Homeopatija pa je bila tista pika na i, ki je celjenje pospešila.
Pred časom prejmem telefonski klic. In na drugi strani slišim: “Moje tri belgijske ovčarke imajo navidezno brejost.”
Prva misel: Kako je to sploh mogoče? Vse tri? Naenkrat? Tu nekaj ne štima.
Vprašam, kaj počnejo. So skupaj?
“Ja. In sesajo seske ena drugi.”
 
Pove tudi, da psice že cel teden jemljejo zdravilo, ki naj bi ustavilo navidezno brejost. A po njem ni nobene spremembe na bolje.
In razumljivo… lastnik zaradi tega ni najbolj dobre volje.
 
Vpraša: “Se da kaj rešiti? Slišal sem, da se ukvarjaš s homeopatijo. Obstaja kaj, kar bi pomagalo?”
Da vsekakor obstaja…
 
Kaj pri takem primeru vem, še preden odprem repertorij?
Da belgijski ovčar ni pasma, ki bi ji hitro zmanjkalo energije. So psi z jeklenim živčnim sistemom, narejeni za delo in akcijo. Če so preveč v pogonu, pa se ne znajo več ustaviti. Telo in glava sta stalno v delovnem načinu, in ko pride utrujenost, je ne pokažejo z ležanjem, ampak z vedenjem, ki lahko postane čudno, nesmiselno ali pretirano.
Tako se pri psicah lahko sproži tudi navidezna brejost. Telo misli, da mora nekaj narediti, hormoni zmedejo sistem in začne se izločati mleko. Čeprav brejosti ni.
 
Po analizi primera z repertorizacijo sem izbrala remedijo glede na mentalno sliko in vedenje psic, ne le na fizične znake.
 
Čez dva dneva ponovno telefonski klic: “Nina, ne razumem točno kako… ampak tole deluje. Po samo dveh odmerkih so se psice umirile, prenehale sesati ena drugo in tudi mleko je presahnilo.”
 
Odziv telesa je bil v tem primeru ekspresen. Navidezna brejost se je ustavila, psice so se ponovno obnašale normalno in vse se je vrnilo v ustaljen ritem.
 
To je eden tistih primerov, ki pokaže, kako lahko pravilno izbrana homeopatska remedija pomaga telesu, da se po obdobju preobremenjenosti zopet postavi v ravnovesje.
 
 
 
 
 
 
 
Nedelja zjutraj. Edini dan, ko se zbujam brez budilke. V polsnu slišim: “Jaz grem z Nio na trening.”
“Ok. Kako so mladiči?”
“Vse je v redu.”
 
Nekaj dni prej je naša Kvina skotila svoje drugo leglo kraških ovčarjev. Ena psička iz legla naj bi ostala doma za nadaljnjo vzrejo. Kvine ne bomo več parili, saj je bil porod zanjo (in za nas) dolg, naporen in težek.
 
Ko že mislim, da se bom samo obrnila in spala naprej, dobim tisti neprijeten občutek, da z mladiči nekaj ni v redu. Poskusim ga ignorirat, ker res nimam volje vstajat. A ne gre. Vseeno vstanem in grem v kotilnico. Začnem preštevati mladiče. Ena, dve, tri, štiri, pet. Kje je šesti? Dvignem še od poroda utrujeno psico. In tam jo zagledam. Malo Seno. Sploščeno. Brez znakov življenja.
 
Ampak še nekaj minut prej je bilo vse v redu! Dvignem jo in brez razmisleka pihnem zrak v njen mali nosek. Zasliši se pok. Pljuča se razširijo. Skoraj takoj se začne premikati. In šele takrat mi vklopi, kako malo je manjkalo, da bi jo izgubili.
 
Tisti dan sem jo ves čas opazovala. Sesala je, bila je videti v redu. Tudi naslednje dni.
“A veš, katera je bila tista, ki si jo oživljala?”
“Ja. Vedno bom vedela.”
 
Sčasoma pa smo to opazili vsi. Sena je bila ravno toliko časa brez zraka, da je utrpela posledice. Že pri treh tednih se ni družila z brati in sestro. Umikala se je, skrivala v kočo, iskala mir. Edina je bila, ki je v koči opravljala potrebo. Bilo je jasno, da ta psica ne bo šla nikamor, njen dom bo ostal tu.
 
S Seno smo se trudili. Vozili smo jo s sabo, jo vključevali v vsakdanje stvari. Sprejela je vse, a nikjer ni bila sproščena. Najbolj varno se je počutila doma, ob svoji mami Kvini, ki je zanjo skrbela kot za nebogljenega otroka.
 
Kaj storiti s tako psico? S socializacijo nismo dosegli preboja, ker je bila, kot da ima v glavi blokado. Ko sem jo začela voziti v službo, sem jo prvič pripeljala v pregledni prostor in jo pustila na sredini sobe. Pol ure je stala tam, nepremično. Kot kip. Pod pultom je bila sposobna ležati cel dan, brez da bi kdorkoli opazil, da je tam.
 
Nič, poskusila bom s homeopatijo. Tudi tu nimam kaj izgubiti. Z repertorizacijo sem poiskala zdravilo, ki je najbolj ustrezalo njenemu stanju.
 
Po nekaj dneh je bila razlika očitna. Postala je bolj sproščena, iskala je našo družbo, in tudi tuja je ni več motila. Popravilo se je celo do te mere, da smo začeli razmišljati o pasji razstavi. In smo šli. Uspešno.
 
Na razstavi je bila še vedno nekoliko zadržana, a v mojih očeh se je odrezala z odliko. Konec koncev, vsak pes je na svoji prvi razstavi malo zadržan. Kaj šele pes, ki je svoje življenje začel na tak način.
 
Sena se je kasneje izkazala tudi kot izjemno skrbna in zaščitniška mama. Tako za svoje mladiče, kot tudi Nijine (nemške ovčarje).
 
Danes Sena živi mirno, med svojimi pasjimi prijateljicami. Ni bila skotena, da bi blestela na razstavah ali iskala aplavz. Prišla je zato, da nas spomni, kako tanka je meja med življenjem in smrtjo. Da največjo moč pogosto nosijo tisti, ki so se za svoje življenje že enkrat borili. In vsakič, ko jo vidim, se spomnim tistega jutra, ko sem jo držala v rokah in ji vrnila življenje…
Nera je starejša psička, ki je bila pred mnogo leti posvojena iz zavetišča. In za seboj ni imela ravno najlepšega življenja. V ambulanto je prišla zaradi kroničnih bolečin, ki so prisotne deloma zaradi starosti, deloma zaradi duše, ki še vedno boli.
 
Z leti in z vse več primeri, ki jih srečujem, vedno bolj spoznavam, da številne telesne bolečine niso le posledica fizičnih težav. Pogosto imajo korenine v psihi. In če je tako pri ljudeh, zakaj bi bilo pri živalih drugače? Le da živali tega ne znajo povedati v jeziku, ki bi ga večina ljudi razumela. Zato si včasih radi domišljamo, da to ne obstaja.
 
Nera je že nekaj mesecev na sodobnih analgetikih, kjer zadošča ena injekcija mesečno. A že po drugi injekciji je lastnica opazila, da je Nerino zdravje začelo pešati. Psica ni več živahna. Manj je ješča. Hujša.
 
“Nina, ali obstaja kaj, karkoli, da ji omogočimo kakovostnejše življenje in dostojno staranje?”
Da, zagotovo obstaja. Samo poiskati je treba, kaj to je.
 
Včasih rabim svojih pet minut, da razmislim, kako pristopiti in kaj bi bilo v najboljšem interesu živali. In da pridobim teh svojih pet minut, dam Nero najprej na elektromagnetno blazino Magus.
Nera se je na blazini popolnoma sprostila in zadremala. Vedela sem, da jo bom sedaj videla takšno, kot je tudi doma.
 
Za kronične in dolgo trajajoče težave jemljem zelo natančno anamnezo (sprašujem o zgodovini, navadah, temperamentu živali …), kar traja tudi več kot eno uro.
V tem primeru… Nero pogledam v oči in jo vidim. Deluje kot v smrtnem strahu, čeprav se ji tu ni zgodilo nič slabega.
Moja prva misel: To je njeno sproščeno stanje? Na prvo žogo se odločim za homeopatsko zdravilo, za katero se mi zdi, da bo dobro pokrilo simptome tega smrtnega strahu in notranje nervoze.
 
Za domov ji dam še cbd kapljice, ki lahko do neke mere ublažijo raznovrstne bolečine in pripomorejo k sprostitvi.
 
Nera gre domov z navodilom, da mi v prihodnjih dneh javijo, kako je z njo.
 
A že po eni uri prejmem sporočilo: Zgodil se je čudež! Nera se v avtu nikoli, v vseh teh letih, kar jo imamo, ni sprostila. Med vožnjo se nikoli ni ulegla. Danes je ležala celo pot do doma.
Meni je to jasno povedalo, da je Nerina notranja napetost popustila in zato si je po toliko letih dovolila, da se je ulegla tudi med vožnjo.
 
Sedaj, ko pišem te vrstice, je minilo že celo leto. Nero srečujem občasno, vedno izven ambulante.
Kako izgleda? Še vedno jemlje cbd kapljice, ki ji zelo ustrezajo. Homeopatije od takrat še nismo ponavljali. Ne potrebuje nobenih analgetikov. Povrnil se ji je apetit in pridobila je tudi na telesni teži. Tudi kvaliteta dlake je boljša, zgostila se je in ponovno dobila lesk.
 
Nera ni vedela, kaj sem ji dala. In nihče ni pomislil, da bi njeno nemirno vedenje v avtu lahko imelo zvezo z notranjo napetostjo in strahom. A to se je tisti dan sprostilo.
 
Ko telo spusti tisto, kar je dolgo držalo, se stvari tiho premaknejo. Dih postane lažji, gibi mehkejši in življenje znova steče.
Za Giano sem prejela klic v zvezi s podporo pri epileptičnih napadih. Psica še ni na antiepileptikih in lastnica želi, da tako tudi ostane. Gre za starejšo psičko, nežno po značaju, mehko, tiho in močno navezano na lastnico. To je tista vrsta navezanosti, kjer se občutek varnosti vzpostavi šele, ko je lastnica blizu.
 
Doslej je Giana imela blage napade, morda nekajkrat letno, zadnje leto pa so se začeli stopnjevati. Zadnji napad je trajal skoraj tri minute. Začel se je, ko je psica mirno spala v svoji postelji, umiril pa se je v trenutku, ko je lastnica prišla do nje in jo vzela v naročje.
 
Lastnica je sama že veliko prebrala o homeopatiji in jo tudi uporablja. Prvo homeopatsko zdravilo je izbrala iz nabora tistih, ki so najpogosteje navedena pri epilepsiji.
Pri takem načinu uporabe homeopatije je miselnost enaka kot v alopatski medicini. Zdraviš stanje, ne pacienta. Nekaj časa to morda res drži stvari pod kontrolo (ali pa še to ne), a stanja ne pozdravi.
 
Tudi pri Giani je bilo tako. Zdravilo, ki je najpogosteje navedeno pri epileptičnih napadih, ni naredilo absolutno nobene razlike. Napadi so se nadaljevali in tudi stopnjevali.
 
Od tu sta potem dve poti.
Rečeš, da homeopatija ne deluje in pes gre na antiepileptike, kar je v takem primeru popolnoma legitimna in smiselna odločitev.
Ali pa rečeš, da je treba najti boljšo remedijo, konstitucijsko zdravilo.
Lastnica se je odločila za drugo pot in nas prosila za pomoč.
 
Kaj sem opazila, kar ni sodilo v opis prvega zdravila: napadi so se začeli v spanju. Umirili so se izključno v prisotnosti lastnice. V ambulanti je Giana potrebovala svojih pet minut, da se sprosti in preveri, da je varno. Nato je počasi prišla bližje, dovolila dotik, a ne dolgo. Ves čas pa je kazala izjemno navezanost in povezanost z lastnico. Blag temperament, mehka notranjost, občutek varnosti je vezan na odnos.
 
Vprašam: “Kakšna pa je doma?”
Lastnica brez pomisleka reče: “Stražar.”
V ambulanti tega ne kaže, ampak si podatek vseeno zapišem.
 
S pomočjo repertorija in materie medike sem izbrala konstitucijsko zdravilo, ki se primarno ne uporablja kot antiepileptično. Izbrano je bilo zato, ker je opisovalo Giano.
 
Giana je odšla domov z navodilom, da lastnica spremlja stanje in se nam oglasi v vsakem primeru, in še posebej, če se napadi ne bi umirili.
 
Po enem mesecu sledi klic.
“Samo javljam, da je Giana v redu. Nobenega napada ni več imela.”
 
To je tisti odziv, ki ga dobimo, ko upoštevamo psa kot celoto.
 
Epilepsija je resno stanje. Vsak napad obremeni telo in živčni sistem. Zato to ni nekaj, kar se rešuje z ugibanjem ali poskusi doma. Zahteva premišljen pristop, strokovno spremljanje in jasen načrt zdravljenja.
strokovna praksa za študente in dijake

Mentorstvo mladim generacijam veterinarjev

Veterinarski poklic sem se učila od ljudi, ki so bili pripravljeni svoje znanje deliti z mano. Zato se mi zdi prav, da danes tudi sama del svojega časa namenim mladim, ki šele vstopajo v veterinarsko stroko.

V Veterini Nina z veseljem sodelujemo pri usposabljanju dijakov in študentov veterinarskih smeri ter jim omogočimo vpogled v vsakodnevno delo v veterinarski ambulanti.

Program usposabljanja mentorjev

Leta 2023 sem uspešno zaključila program usposabljanja mentorjev, kjer sem pridobila dodatna znanja s področja mentorstva, komunikacije in učinkovitega prenosa znanja.

Mentorstvo zame ni le razlaga postopkov. Je spodbujanje samostojnega razmišljanja, postavljanja vprašanj in postopnega pridobivanja samozavesti pri delu.

Senčenje na delovnem mestu

V letu 2024 smo sodelovali v projektu Senčenje na delovnem mestu, v okviru katerega so dijaki spremljali delo veterinarja v veterinarski ambulanti.

Na ta način lahko spoznajo veterinarski poklic tudi z njegove praktične plati ter dobijo realen vpogled v vsakodnevne izzive in odgovornosti, ki jih prinaša delo z živalmi.

Zakaj mi je mentorstvo pomembno?

Verjamem, da se veterinarsko znanje ne prenaša samo iz knjig, ampak predvsem skozi delo, pogovor in izkušnje.

Delo z mladimi je priložnost za:

  • deljenje znanja in praktičnih izkušenj,
  • spodbujanje kritičnega razmišljanja,
  • podporo pri prvih korakih v veterinarskem poklicu,
  • ustvarjanje spodbudnega učnega okolja.

Obenem tudi sama ob delu z mladimi vedno znova pogledam na svoje delo z drugačne perspektive in se tudi sama veliko naučim.

Pogled v prihodnost

V Veterini Nina želimo tudi v prihodnje sodelovati pri izobraževanju in usposabljanju mladih generacij veterinarjev ter veterinarskih tehnikov.

Verjamem, da je deljenje znanja ena najlepših odgovornosti našega poklica in pomemben prispevek k prihodnosti veterinarske stroke.

zdravljenje z medicinskimi ličinkami

Zdravljenje kroničnih ran z medicinskimi ličinkami

Leta 2010 sem se pri zdravljenju konja srečala z zahtevnim primerom kronične vbodne rane na kopitu, ki se kljub različnim načinom zdravljenja ni celila.

Po posvetu s kolegi iz Združenih držav Amerike sem se odločila za uporabo terapije z medicinskimi ličinkami. Gre za metodo, pri kateri ličinke odstranijo odmrlo tkivo in s tem ustvarijo pogoje za nadaljnje celjenje rane.

Po uvedbi terapije se je rana začela postopno celiti in se sčasoma popolnoma zaprla. Konj je okreval in se lahko vrnil k svojemu običajnemu delu.

Primer sem leta 2011 predstavila na Slovenskem veterinarskem kongresu v Portorožu kot prikaz uspešne uporabe terapije z medicinskimi ličinkami pri zdravljenju kronične rane na kopitu.

Ta primer me je še dodatno utrdil v prepričanju, da je pri zahtevnih primerih pomembno razmišljati odprto in poiskati rešitve tudi zunaj ustaljenih pristopov, kadar so strokovno utemeljene in v korist živali.

Povezava na powerpoint, ki je bil predstavljen na 4. Veterinarskem kongresu v Portorožu

Strokovni članek, objavljen v Veterinarskem zborniku 

veterina nina trbovlje, veterinar zasavje, veterinar trbovlje

Teme o zdravju živali

Na tej strani smo zbrali vsebine, ki vam pomagajo bolje razumeti zdravje, diagnostiko, zdravljenje in preventivo pri psih, mačkah in konjih.

Verjamemo, da je lažje sprejemati dobre odločitve, ko razumemo, zakaj so določeni pregledi, preiskave ali zdravljenja pomembni. Zato smo pripravili vodnike, v katerih pojasnjujemo najpogostejša vprašanja in veterinarske postopke, s katerimi se srečujemo v vsakodnevni praksi.

Zdravje in preventiva

 

Prehrana in prehransko svetovanje

 

Reprodukcija in vzreja

 

Dopolnilne metode zdravljenja

 

Skrb za mladičke

 

Oskrba in zdravljenje konj

Scroll to Top