Zgodbe iz Amerike (ZDA)

Že med študijem veterine sem si želela spoznati, kako poteka veterinarsko delo zunaj Slovenije. Po mesecih študentskega dela in varčevanja sem si leta 2007 uresničila dolgoletno željo ter odpotovala na strokovno prakso v Združene države Amerike.

V nekaj mesecih sem imela priložnost delati v več veterinarskih ambulantah in klinikah, kjer sem spoznala različne pristope, načine dela in področja veterinarske medicine. To je bila izkušnja, ki je pomembno vplivala na moje nadaljnje poklicno življenje.

Littleton, Colorado

Prvo prakso sem opravljala na kliniki za konje v Littletonu, kjer sem spoznala organizacijo dela v večji konjski ambulanti ter sodelovala pri vsakodnevni obravnavi pacientov.

Glenwood Springs, Colorado

Pot sem nadaljevala v mešani veterinarski praksi, kjer sem pridobila vpogled v delo z različnimi živalskimi vrstami in raznolikost veterinarskega poklica.

Rood & Riddle Equine Hospital, Lexington, Kentucky

Posebno izkušnjo je predstavljalo delo v priznani kliniki Rood & Riddle, ki je znana po reprodukciji, športni medicini in zdravljenju konj. Tam sem imela priložnost spremljati delo veterinarjev na področjih, ki me zanimajo še danes.

Goldsby, Oklahoma

Zadnji del prakse sem preživela v ambulanti, kjer sem se prvič srečala z medicino ameriških pasem konj in nekoliko drugačnim načinom dela, kot sem ga poznala iz Evrope.

Več kot le strokovna praksa

Amerika mi ni dala le novih veterinarskih izkušenj. Spoznala sem ljudi, s katerimi sem ostala v stikih še dolgo po vrnitvi domov, in videla, kako različno je mogoče razmišljati o istem poklicu.

Veliko idej, ki sem jih takrat prvič spoznala, je pozneje našlo svoje mesto tudi v mojem delu. Morda je bila prav ta pot eden od razlogov, da sem se vedno trudila ostati odprta za nove pristope in iskati rešitve tudi tam, kjer jih na prvi pogled ni bilo.

Vsa objavljena besedila in fotografije so avtorsko delo.

Uporaba, reprodukcija ali distribucija brez izrecne privolitve in dovoljenja avtorice ni dovoljena.

Vse pravice pridržane.

Diplomiranje na Veterinarski fakulteti

V letu 2025, ko pišem te vrstice, je minilo že 18 let, odkar sem se odpravila na strokovno prakso v Združene države Amerike. Diplomirala. Opravila strokovni izpit. Se zaposlila in začela delati v veterinarski praksi.

Vse to so bili pomembni mejniki, ki pa jih nisem nikoli zares spravila na plano. Fotografije z mojega popotovanja so ostale nekje. Pozabljene. Ugotovila sem, da nisem nikoli naredila potopisnega predavanja, razen za peščico ljudi, s katerimi sem bila takrat ves čas v kontaktu.

Po dolgem času sem doma pregledovala svoje fotografije in razlagala: Tu sem bila, videla in doživela marsikaj, kar mi pride prav še zdaj in mi pomaga priti do novih idej, ko menim, da sem že vse izčrpala. Spoznala sem najbolj neverjetne, čudovite in talentirane ljudi. Ki me navdihujejo še danes. Sprejeli so me v svoje klinike in domove, kot da se poznamo že celo življenje. Zaupali so mi zadolžitve, s katerimi so mi pokazali, da resno računajo name in mi zaupajo. Nekaterih od teh Ljudi ni več med nami, vendar v mojem srcu živijo naprej. Nesebično so mi predajali svoje znanje in me oblikovali v osebo, kot sem danes, za kar jim bom večno hvaležna.

Ko sem tako razlagala o svoji praksi v tujini, sem dobila popolno podporo, da ti spomini ne ostanejo samo na fotografijah za domačo uporabo.

Za začetek delim nekaj fotografij s podelitve diplome. Ob meni sta oče in teta Lojzka- moja največja opora v dobrem in v slabem.

Kocka je padla (Alea iacta est!)

Ob vpisu absolventskega staža, se mi je sprostil urnik in nenadoma sem imela dovolj časa za študentsko delo. Za razmišljanje o življenju. Kaj sploh želim? Želja po dodatnem znanju, izkušnjah in potovanju je bila vedno prisotna, le ideja kako zadevo izpeljati, še ni bila izoblikovana. Od nekdaj sem vedela, da želim videti ameriški zahod, in če se le da- deželo modre trave, Kentucky. Ampak kako?

S pomočjo kolegic iz letnika, ki so že bile na praksi v tujini, sem prebrskala celotno spletno stran AAEP, kjer so navedene vse klinike, ki ponujajo prakso za študente. Odločila sem se za štiri klinike- dve v Coloradu, eno v Kentucky-ju in eno v Oklahomi, skupno v trajanju 3 mesecev. Sledilo je pošiljanje prošenj za sprejem na prakso in priporočilnih pisem ter okvirne datume obiska.

Ko je bilo to vse splanirano, je sledil nakup letalske karte, laptopa, fotoaparata, kovčkov, mednarodnega vozniškega dovoljenja, zdravstvenega zavarovanja za vse rizike, kar si jih je moč izmisliti- morda sem videla preveč ameriških filmov, a v resnici si nisem predstavljala kaj sploh pričakovati…

Takratni perfekcionist v meni je temeljito preučil celotno letališče v Denverju, avtobusne linije in celo urnike le-teh, saj je bila prva klinika približno uro vožnje z letališča, v kraju Littleton. Pravzaprav sem si naredila perfekten plan potovanja za vse 3 mesece, a ta se je kasneje spremenil- na bolje. Cela dogodivščina je bila na to temo, a o tem kdaj drugič.

Za izpeljavo vsega potrebnega je ob meni stalo veliko ljudi, ki so mi pomagali po svojih najboljših močeh- nekateri samo z lepo besedo, drugi z nasveti, tretji finančno. Nikoli ne bom pozabila na vaš doprinos, vendar na tem mestu ne bom navajala imen, saj bi zagotovo koga pozabila.

Hvala vsem!

Odhod / Prihod

In je napočil tudi dan D…

Zlagala bi se, če bi napisala, da nisem bila nervozna pred svojim prvim potovanjem z letalom. Koliko prej naj bom tam? Bom vedela kje oddati prtljago? Kam iti? Že na Brniku sem okrog sebe gledala kot teliček, ki je prvič ugledal luč tega sveta. Kako se bom znašla na večjih letališčih??? Odrinem negativne misli na stran, oddam svoj, s kričeče rumenim izolirnim trakom označen kovček (da se ja ne bi izgubil), se poslovim od domačih, in si rečem- bom že.

Na letališču v München-u se mi je že zdelo, da obvladam. Do vkrcavanja. Pilot pove, da sliši čuden hrup v motorjih, zato se bomo parkirali. Da mehaniki pregledajo zadevo. No, krasna reč. Super začetek. Po 2 urah prizemljitve letala mi je kljuvalo v glavi: A s tem letalom bomo zdaj leteli dobrih 12 ur? Ups.

Pred pristankom na ameriških tleh izpolnim obrazec za vizum. Vsebuje vprašanje, ali sem bila v zadnjih treh mesecih v stiku z domačimi živalmi. Razumem, zakaj jih to zanima, razumem pa tudi, kaj to lahko pomeni zame. Obkrožim odgovor ne. Obenem upam, da mi ne bojo odprli checked-in prtljage, v kateri “švercam” Gorenjko. Nekaj za manjšo pozornost gostiteljem, nekaj za mene.

Končno pristanemo v Denverju na nadmorski višini 1655 m, v časovnem pasu -8 ur glede na čas v Sloveniji. Poiščem svojo prtljago (da, kovček sem našla brez težav) in se napotim na carino. Po nekje 5 minutah pogovora s carinikom in urejanjem administracije, dobim v potni list štampiljko ADMITTED in moja praksa se lahko uradno prične.

Na letališču kupim še adapter za svoje elektronske naprave, pogledam okoli sebe, da se orientiram v prostoru in grem proti izhodu na avtobusno postajo. Prvi človek, ki me ogovori je zaposleni na letališču, ki je ravno končal svojo izmeno: Where are you going? You need a ride somewhere? Zelo hitro sem spoznala, da so Američani izredno odprti ljudje, direktni in vedno pripravljeni pomagati. Lepo sem se zahvalila, a vseeno šla raje na avtobus.

Po uri vožnje prispem na prvo kliniko- Littleton Equine Medical Center. Razkažejo mi okolico, samo kliniko in sobo, v kateri bom spala. Na praksi je več študentov, večinoma iz ZDA, ena študentka je iz Nemčije. Sedaj so dobili še Slovenko. Upam, da bodo zadovoljni, jaz vsekakor bom.

Tu bom ostala 3 tedne, preden grem na drugo kliniko, še bolj na zahod Colorada- proti Skalnemu gorovju. Rockies, po domače.

Merjenje preko palca

Klinika Littleton Large Animal Clinic se ukvarja izključno s konji. Storitve pokrivajo večino področij- ortopedijo, interno medicino, kirurgijo, diagnostiko šepanja, urgence, porode, skrb za žrebeta, reprodukcijo, označevanje kopitarjev.

Del storitev se opravi na sami lokaciji klinike, predvsem operacije, diagnostiko šepanja in primere, ki potrebujejo intenzivno oskrbo. Velik del storitev pa se opravi na terenu, na domu stranke.

Posebnega urnika kaj se bo delalo in kje naj bom kateri dan, ni bilo. Dogovarjali smo se sproti, glede na primere, ki so prihajali. Najraje sem bila zraven veterinarke Jessice, ki je delala večinoma reprodukcijo in zobovje. Druge dneve sem bila zraven staroste veterine, Terry-ju, ki je večinoma opravljal diagnostiko šepanj. Zraven njega sem videla šepanja na 1001 način in dobila zelo dober občutek kateri predel je problem, že samo po načinu gibanja konja.

Ob dnevih, ko je bilo zunaj slabo vreme, sem bila v operacijski ali že kje v bližini. A vedno pripravljena na vprašanje Wanna come with us? Sure.

Američani uporabljajo imperialni sistem za merjenje. V praksi je to izgledalo nekako tako: Nina, lahko prosim prineseš four by four? Seveda, z veseljem. Kaj pa to sploh je za ena reč? In potem mi vklopijo podnapise- to je gaza. Four by four? Aja, seveda 4 inče na 4 inče je nekje 10 x 10 cm. To je velikost gaze. Zelo hitro sem osvojila koliko znašajo najpogosteje uporabljene mere: galona je okrog 4 litre, milja je 1,6 kilometra, 2 funta sta malo manj kot kilogram, normalna temperatura konja je okrog 99 Fahrenheitov. In potem je vse šlo malo lažje…

Na zahodu ZDA se kmetija imenuje ranč. Razdalje, ki jih veterinarji naredijo na terenu so mnogo večje kot v naših razmerah- 500 km in navzgor. V poltovornjakih vozijo s seboj praktično celotno opremo, tudi elektriko in vodo, ker ni samoumevno, da bo na ranču karkoli od tega na voljo.

Delovnik se začne zjutraj ob 7h in traja do nekje 19h, vsaj pri veterinarjih pripravnikih, ki se še učijo. Enako velja za študente.

Cikel življenja in smrti

Nekje en teden po prihodu, ko sem se že ustalila in navadila na ritem dela, je za menoj prišla osemurna časovna razlika. Z res hudo utrujenostjo. In ravno v tem času, me pride okrog dveh zjutraj zbudit Clarissa. Veterinarka pripravnica, ki je bila dežurna to noč.

Nina, greš z menoj na teren? Nujen klic smo prejeli, morda imamo zlom noge na bližnjem ranču. Vprašam, če gre še kdo. Ne, nikogar drugega nisem budila. Tistikrat bi se najraje obrnila okrog in spala dalje. Namesto tega, sva čez 5 minut že sedeli v avtu in bili na poti na ranč. Bližnji ranč v Ameriki pomeni približno 1 uro vožnje na eno stran. Celo uro sva se pogovarjali o tem kako bova pregledali konja, kako bova oskrbeli poškodbo, in predvsem kako bova komunicirali z lastnikom, v primeru, da gre res za zlom. V zraku je visela napetost, da bi jo lahko rezal. Z grenkim zavedanjem. Zlom noge pri konju v večini primerov pomeni evtanazijo.

Ob prihodu na ranč Clarissa pregleda nogo in ugotovi, da gledava najslabši možni scenarij. Nogo pretipam tudi sama. Jasno otipam krepitacijo in preveč mobilnosti v delu, kjer je ne sme biti. Konj stoji na treh nogah, zlomljene noge ne obremeni. Clarissa se, kar se da sočutno pogovori z lastnikom, ki se s težkim srcem odloči, da konja odrešimo nepotrebnega trpljenja.

Vstaviva intravenozno kanilo in aplicirava sredstvo za evtanazijo. Pred tem poskrbiva za varnost vseh ljudi na prizorišču in upava, da bo konj padel na svojo desno, nepoškodovano stran. Nisva te sreče. Konj se opoteče in z vso težo pade na svojo levo stran, ob čemer se sliši glasen hrsk. Kost se je prelomila do konca in prebila kožo.

Nazaj sva se peljali skoraj v popolni tišini. Na ta del veterine se v resnici ne navadiš nikoli. Kljub zavedanju, da si živali pomagal, je vedno enako težko.

Na kliniko sva se vrnili šele zgodaj zjutraj. Na vzhodu se je že rojevalo novo jutro, v najbolj neverjetnih barvah, kar sem jih kdajkoli videla. Tistega jutra se je v hlevu klinike skotila prekrasna žrebička.

Življenje. V vsej svoji pristnosti in resničnosti. Za nekoga se konča. Za drugega šele komaj začenja.

Delo na terenu

Delo v sami kliniki je udobno. Teren… popolnoma druga zgodba. Ni udobno, vsekakor pa ima svoje čare. Svobodo. Svež zrak. Pristen stik z naravo. Colorado leži na nadmorski višini med nekje 1600 – 2000 m, zato se tudi vreme spreminja izredno hitro. En trenutek pripeka sonce in je primerno za kratke rokave, drugi trenutek že dežuje ali sneži, in potrebuješ bundo. Rastlinje je prilagojeno na pomanjkanje vode in tipično prerijsko.

Še ena značilnost Colorada so dolgi beli oblaki, ki so zelo nizko na nebu, ter prst in skalovje v rdečih odtenkih. Ne smem pozabiti omeniti, da je tu dom gorskega leva- pum, losov, debelorogih ovac, bizonov in črnega medveda.

Za oglede znamenitosti sicer ni bilo namenjenega posebnega časa. A vendar, če smo bili v bližini katere, so veterinarji vedno, brez izjeme, radi naredili ovinek in mi jo razkazali. Indian Hill’s in Red Rocks Amphitheatre, z glavnim mestom Denver v daljavi. Čudovit razgled!

Tudi za kakšno pametno hrano, na terenu večinoma ni časa. McDonalds, Kentucky Fried Chicken, Wendy’s, Burger King, Subway, Taco Bell. Občasno smo si vseeno uspeli vzeti čas in jedli v restavraciji. Ob neki priložnosti nas je pripravnica Andrea povabila v lokal Nono’s Cafe, kjer naj bi imeli najboljše jagodne tortice na svetu. Tu je jedel tudi legendarni country pevec Willie Nelson. Nisem ji želela kvariti veselja, a vendar- ameriška hrana je zelo drugačna od naše. Prevsem vsebuje mnogo preveč sladkorja, zato drugi okusi večinoma ne pridejo do izraza.

V običajnih trgovinah je praktično nemogoče najti kruh, ki ne vsebuje sladkorja. Najdražja hrana je na oddelku sadja in zelenjave. Za 2 jabolki, po izgledu iz pravljice Sneguljčica, sem že takrat odštela približno 5 dolarjev. Če bi vedela kakšnega okusa so, jih zagotovo ne bi. Če sem karkoli pogrešala glede življenja v ZDA, je to zagotovo bila okusna in kvalitetna hrana.

Kolikor sem se mučila z nakupovanjem v supermarketih, toliko bolj sem uživala v trgovinah z robo za ranče. Nakupila sem si stvari, katere mi služijo še danes. Praktično za drobiž. Usnjene rokavice, delovne hlače, western škornje, kavbojke, usnjen pas.

Če sem z Brnika odšla z enim napol praznim kovčkom, sem se po treh mesecih vračala s kovčkom in nahrbtnikom, obema pa je manjkalo zgolj pol kilograma do najvišje dovoljene teže. Ampak… do tja še pridemo.

Hit The Road Jack

Trije tedni so hitro minili, počasi se je bližal čas odhoda na drugo kliniko, v Glenwood Springs, ki leži približno 260 km zahodno od Denverja.

Kot zadnji primer, ki sem si ga vtisnila v spomin pred odhodom, je paint žrebe, ki je na porodu ostalo brez mame. Na kliniki so hitro uspeli najti primerno kobilo, ki je dan pred tem ostala brez svojega žrebeta. Na kliniki smo pripravili večji boks in ga pregradili. Na eno stran smo dali kobilo, na drugo žrebička in ju pustili sama, da sta se povezala. Uspešno. Kobila je žrebička sprejela za svojega. Lastnik žrebeta je že naslednji dan prišel ves presrečen in na prikolico naložil oba- nadomestno mamo in žrebička.

Če se kdo sprašuje kako je mogoče, da je gospod lahko domov odpeljal kobilo, ki ni njegova? Enostavno. Lastnik kobile mu je le-to dal na izposojo, dokler žrebe ne bo primerno za odstavitev. Za 6 mesecev. Kot sem že napisala v eni izmed prvih objav… Američani pač so takšni. Pomoč sočloveku imajo očitno zapisano v svoji genetiki, če le lahko, stopijo skupaj in si pomagajo. In tako je bilo tudi tokrat.

Na dan odhoda me je študentka Lauren iz Arkansasa peljala v center Denverja, na avtobusno postajo Greyhound. Takoj ob vstopu v ta prostor sem vedela, da bom spremenila plan potovanja. Po končani praksi v Glenwood Springsu, sem namreč nameravala potovati z avtobusom, vse do Lexingtona v Kentucky-ju (2200 kilometrov), z namenom, da si malo ogledam to deželo.

Piši kući propalo.

Bolj čudnega, zatohlega in odvratnega prostora do takrat še nisem videla. V bistvu lahko rečem, da sem tu prvič videla zakotno Ameriko, tako, kot nam jo prikazujejo v filmih. Rahlo temačno okolje, z dramatičnim zvočnim ozadjem in pričakovanjem, da se bo zgodilo nekaj slabega. Ko kupiš karto za avtobus, ti pred vstopom na avtobus pregledajo še prtljago- za orožje. Kar me na videno, v bistvu sploh ni presenetilo.

Z Lauren sva se poslovili in obljubila sem, da se ji javim, ko se bom vozila skozi njen domači kraj- Little Rock. Da se dobiva na kosilu. Da se ji oddolžim, ker je ostala z menoj celo uro na tem čudnem kraju. Ko sem enkrat bila na avtobusu, mi je bilo dosti lažje… Pred menoj so bile 4 ure potovanja z avtobusom. V Glenwood Springs bom prispela pozno zvečer.

Prihod v Glenwood Springs

Pot proti zahodu je, če sem res zelo, zelo skromna- barvita. Pokrajina je prava paša za oči in balzam za dušo. Na trenutke mi je bilo žal, da sem potovala z avtobusom, saj bi marsikje zavila s poti in si določene kraje ogledala bolj podrobno.

Da prihajam na nekdanje območje divjega zahoda, mi je bilo jasno že po smerokazu za muzej in grob Buffala Billa v kraju Golden (zahodno predmestje Denverja). Čas mi je mineval zelo hitro.

Prvi postanek je bil v kraju Frisco, kjer sem bila fascinirana nad poslikavo avtobusne postaje. Drugi postanek je v smučarskem središču Vail, kjer sem naredila še zadnje fotografije, saj je bil zunaj že večer. Še približno 1 ura vožnje do cilja… jasno mi je bilo, da se vozimo skozi kanjon, vendar le-tega nisem več videla. In nato končno- Glenwood Springs!

Na postaji so me že čakali Angie, Matt in Tim. Prtljago naložimo na keson poltovornjaka in se odpeljemo na kliniko, kjer so za danes že zaključili z delom.

Angie je zelo prijetna in vedno nasmejana Kanadčanka mojih let, zato se je bilo z njo zelo enostavno povezati. Vem, da ne bo minilo več kot par dni, ko bova že kramljali o vsem mogočem, ne zgolj veterinarskih zadevah. To leto je tu pripravnica.

Na kliniki se spoznam s Tomom. Z njim sem se dogovarjala za prakso, in je eden od lastnikov. Z velikim veseljem mi razkaže kliniko, hleve in sobo, kjer bom spala. Opazim, da je vzdušje tu mnogo bolj domače in sproščeno, saj je tudi kolektiv manjši in zato toliko bolj tesno povezan. Spoznam se tudi z njihovimi veterinarskimi tehniki, LeAnne in Liso.

Ostale zaposlene bom spoznala jutri… a že zdaj se počutim tako, kot da sem po dolgem času spet prišla domov.

Veličastni kanjon

Zjutraj sem bila že navsezgodaj na dvorišču klinike. Kot je v moji navadi, sem stopila do točke s katere imam najboljši razgled in se orientirala v prostoru.

Vidim, da Glenwood Springs leži v kotanji, vsenaokrog so hribi. Na zahodni strani teče reka Roaring Fork, ki se dober kilometer višje izliva v reko Colorado. Na vzhodni strani je glavna cesta. Kasneje spoznam, da gre za zelo majhno (manj kot 10.000 prebivalcev), a turistično zanimivo in živahno mesto. Znano je predvsem po vrelcih vroče vode in zgodovini iz časov divjega zahoda. Na severovzhodu mesta je namreč pokopališče, na katerem je pokopan revolveraš Doc Holliday, znan iz obračuna pri O.K. Corralu. Gledanje western filmov je le bilo za nekaj koristno.

Tom opazi kaj počnem, vendar razen pozdrava dobro jutro, ne komentira nič. Ob takem razgledu predvidevam, da nisem edina, ki sem samo nemo obstala in poskušala vsrkati vso lepoto tega kraja.

Kasneje se spoznam še z ostalimi in dogovorimo se, da gremo na teren v Gypsum, ki leži približno 50 km proti vzhodu. Torej se bomo peljali skozi kanjon, ki ga včeraj nisem videla. Tom mi po poti pove, da je kanjon dolg okrog 20 kilometrov in predstavlja glavni koridor med Denverjem in Grand Junction. Skozi kanjon vodi na eni strani glavna cesta Interstate-70, pod katero je kolesarska steza, na drugi strani je železnica, vmes teče reka Colorado.

Kanjon… res veličasten razgled! Stene kanjona se vzpenjajo do nekje 400 metrov nad reko Colorado, v že znanih rdečkastih odtenkih. Že drugič ta dan sem ostala brez besed.

Šele kasneje se registrirala, da mi je Tom o razdaljah razlagal v metričnih enotah. Zelo kmalu sem dobila odgovor tudi na to…

Tomovo darilo

Na drugi dan prakse smo ravno zaključevali z delom, ko me Tom pokliče na dvorišče. Nina, zate imam darilo. Darilo? Za mene? Ja, za tebe. Pokaže na kolo in pravi: To kolo je tvoje, lahko ga uporabljaš ves čas, ko boš tu in z njim raziskuješ okolico.

Če sem jih na prvi kliniki slišala, ker sem šla peš za glavno cesto, da sem fotografirala prerijske pse, je tu zgodba popolnoma drugačna. Ljudje se precej ukvarjajo s športom in na splošno živijo zdravo. Ob neki priložnosti smo na dvopasovnici v smeri proti Aspnu, prehitevali kolesarje- tu je nekaj najbolj običajnega, da se vozijo po odstavnem pasu. Veliko ljudi se ukvarja s pohodništvom, športnim plezanjem, kajakaštvom na divjih vodah, ježo,…

Spraševala sem se, kje so vsi ti debeli Američani? Tu jih ne boš našla. Res jih nisem.

Tom je najbolj zanimiv človek, ki sem ga spoznala do zdaj. Svetovljan. S svojo energijo da človeku občutek, da se lahko svobodno izraža in je to, kar je v svoji biti. Tom komunicira jasno, odprto in direktno, vendar ima sogovornik ob njemu vedno občutek, da mu je pomemben. Tako mi je ob neki priložnosti povedal, da on osebno skrbno izbere vse ljudi, ki jih povabi na prakso. Pove, da se do zdaj še ni zmotil. Vprašala sem ga, kaj je njegov kriterij za izbiro. Zelo direktno mi odgovori, da je predpogoj- resno ukvarjanje s konji. Enostavno zato, ker oni nimajo časa, niti ga ne mislijo imeti, za razlaganje najbolj osnovnih reči okrog konj. Ali imaš občutek za konje, ali pa ga nimaš. Pika.

Spomnila sem se, da sva si po moji prijavi na prakso res še dodatno dopisovala. Zdaj razumem čemu. Upam, da bom upravičila njegovo zaupanje.

Ugotovila sem tudi, zakaj mi lahko v metričnih enotah razlaga praktično vse zadeve. S svojo družino je bil več let na svetovnih popotovanjih, med drugim tudi v Evropi. Ko me je kdorkoli v Ameriki vprašal od kod prihajam, sem se naveličala razlagati, da iz Slovenije. Moj odgovor se je glasil: Iz Evrope. Ker tako noben ni vedel kje Slovenija je. Razen Toma. On je točno vedel kje je Slovenija. Povedal mi je, da z družino vsako leto hodi smučat v Italijo. Iz Colorada hodite smučat v Italijo? Ja. Kaj tako norega že dolgo nisem slišala!

Presnete mule!

Tudi tu se dela na sami lokaciji klinike in na terenu. Zjutraj se pripravi zdravila za vse hospitalizirane živali, opravi klinične preglede, preglede krvi, daje terapijo. Po nekje 9. uri začnejo prihajati naročeni pacienti. Storitve, ki jih opravljajo vključujejo reprodukcijo, razne operacije, diagnostiko, urgence, diagnostiko šepanj, kastracije…

Patologija, ki jo gledam tu, se razlikuje od klinike v Denverju. Bistveno več imajo poškodb povzročenih z bodečo žico, s katero imajo rančerji ograjene svoje pašnike. Gre za izredno grde poškodbe, katere se celijo zelo počasi in pogosto puščajo posledice. Pogoste so razpoke kopit in abscesi kjerkoli na telesu. Kolike, napihnjenost pri prežvekovalcih, driske pri teletih in žrebetih, ugrizi kač. Na tem področju se občasno pojavlja tudi virusna bolezen West Nile (bolezen zahodnega Nila).

Še ena posebnost so mule, ki jih tu res ne primanjkuje. Mula je križanec med kobilo in oslom ter del ameriške folklore iz časa Georga Washingtona. Mule so zelo trdožive, odporne in primerne za delo. Imajo le eno zoprno lastnost- z njimi je izredno težko karkoli početi, ker ne sodelujejo. Pri ničemer. Poleg tega so zelo agilne, kar pomeni, da je delo z njimi lahko zelo nevarno. Če držiš eno kopito v zraku, to še ne pomeni, da ti ne bo priletelo okrog glave katero drugo. Okrog njih je potrebno res ogromno potrpežljivosti, umirjenosti, neomajnosti in odločnosti. Najbolj osnovni postopki, kot je na primer cepljenje proti tetanusu, pri mulah lahko trajajo celo uro ali več.

Ko veterinar Dennis, ki je sicer zelo umirjen možakar, zarobanti Damn mules!, potem približno veš kje si.

Za ranč v kraju Meeker, kjer imajo preko 50 mul, in so nas poklicali za preventivni pregled zobovja ter po potrebi korekcijo, smo si rezervirali cel dan. In imeli kaj početi…

Ko se delovni dan zaključi, se ponovi zgodba od zjutraj. Ponovno se vse paciente pregleda, ponovi zdravila, najbolj kritične se opazuje skozi celo noč. In potem zjutraj- ponoviš vse od začetka…

End of The Road Ranch

Nekega dne na terenu, potem ko sva opravili že kar nekaj dela, me Angie vpraša: Ej, Nina, a si ti gledala filma Reka poje mi in Šepetati konjem? Sem ja. Kako se ti zdita? Uredu. Kaj ti je bilo najbolj všeč, razen Brad Pitta, mislim?

Zarotniško se nasmejiva in nato sledi morda nekoliko nepričakovan odgovor. Pokrajina. Zelo je podobna tej, ki jo trenutno gledam. Angie se nasmeji in pravi, da greva k Johnu, ki je bil fotograf za oba filma. Pregledali in oskrbeli bova njegovega psa Mookija, ki si je poškodoval tačko.

Zdelo se mi je, da se tja voziva celo večnost, že dolgo ni bilo več nikjer nobene hiše, kam to greva? Ime ranča End of The Road, je več kot primerno, to lahko rečem zagotovo.

Kot vsi ranči, kar sem jih videla do sedaj, je tudi Johnov ranč ogromen. Poleg konjev, ima še psa Mookija in mačka Rodneya, ki je star 16 let.

Z Angie oskrbiva Mookijevo tačko, nadaljnji obiski verjetno ne bojo več potrebni, saj je rana že skoraj zaceljena.

Ko končava z delom, pogledam kje sploh sva. Pokrajina je barvita, kot sem je že vajena. Samota, tišina in spokoj neopisljiva. Hlev in koča sta v celoti lesena in v western stilu. Ograja za konje je lesena, kar je tod naokoli redkost. Prav vesela sem, da pašniki niso ograjeni z nevarno bodečo žico.

John me vpraša od kod prihajam. Iz Evrope. Kje iz Evrope? Slovenija. Kar dobro se mu svita kje to je, saj je fotografiral razne dogodke po celem svetu, med drugim je bil deset let uradni fotograf za US Open Golf Championship, Wimbledon za NBC Sports, olimpijske igre v Lillehamerju…

Vpraša, če so mi všeč western zadeve. Kakopak! Pridi z menoj, da ti razkažem hišo. Slog v hiši ne razočara, vse je v lesu, s skrbno izrezljanimi detajli in predmeti, ki sodijo na divji zahod. Na stenah ima izobešene svoje najbolj znane fotografije.

Vpraša me kam potujem, ko končam prakso v Coloradu. Povem, da potem odhajam v Kentucky. Super! Tam boš večinoma imela opravka s polnokrvnimi angleži (pasma konja). Da, vem. Ali poznaš izvor polnokrvnjakov? Ej John, zdaj sva šele našla temo za debato, tu sem doma. Do kdaj imaš čas? Oba se nasmejiva.

Izvor polnokrvnih angležev je v polnokrvnih arabskih konjih. Tri linije izhajajo iz žrebcev Byerley Turk, Darley Arabian in Godolphin Arabian. Rodovniki arabskih konj so znani (zapisani) za vsaj 2000 let nazaj. John se nasmeji in pravi: Veš, to ve zelo malo ljudi. Verjetno res, a vendar- stari rodovniki so zelo zanimivi, zato sem jih v prostem času preučevala.

Z Johnom bi lahko kramljala in razpravljala še zelo dolgo, vendar morava z Angie naprej. Drugi pacienti naju še čakajo. John naju povabi, da se še oglasiva v kratkem. Lahko bi šli s konji na teren. To bi mi bilo zelo všeč. Če bo čas, prideva!

Nazogastrična sonda

Kolika pomeni bolečino v trebuhu pri konjih in je stanje, ki je statistično gledano številka ena smrtnosti pri konjih. Simptomi varirajo od blagih, do zelo hudih. Nekje 80% kolik, ki se dobro odzovejo na terapijo, se lahko obravnava na samem ranču. Hujše primere se obravnava na kliniki.

Nekega dne, ko sva bili z Angie na terenu, sva prejeli klic s klinike. Angie, na tem ranču imata koliko, lahko naredita ovinek in se oglasita še tja? In sva ga. Po poti mi Angie pove, da je rančerka, h kateri greva, hecna. Vprašam jo v kakšnem smislu? Angie se začne smejati in pravi, tega ne znam opisati, sama si boš morala ustvariti mnenje.

Pri vseh, tudi blažjih kolikah, se konjem vstavlja nazogastrično sondo. Gre za daljšo cev, ki se jo preko nosu vstavi do želodca. To se počne zato, da se iz želodca sprosti pritisk z odstranitvijo morebitnih plinov in odvečne tekočine. Obenem se preko sonde lahko v želodec dovaja zdravila, večinoma aktivno oglje in/ali mineralno olje. Po potrebi se lahko želodec tudi izpira.

Pri vstavljanju sonde si pomagaš z vpihovanjem zraka vanjo, saj na ta način konj sondo lažje požre. Ko je sonda enkrat vstavljena, se je pred vsakim dovajanjem zdravil potrebno prepričati, da je le-ta res v želodcu in ne v sapniku.

Ob prihodu na ranč najprej opraviva klinični pregled konja. Konj kaže vse tipične znake kolike. Zaenkrat so še dokaj blagi, vendar tega ni za zanemariti, saj se stanje lahko precej hitro obrne na slabše.

Lastnica konja je ženska v svojih poznih 50. letih. Deluje prijetna in zelo zgovorna. Hecna? Zaenkrat ne.

Iz avta vzameva vse kar potrebujeva, jaz pripravim zdravila, ki jih bo konj dobil na koncu obravnave, Angie vzame nazogastrično sondo. Konju jo vstavi v nos in jo začne potiskati navzdol proti požiralniku. Ko pride do razcepišča med sapnikom in požiralnikom začne močno pihati v sondo. Konj je imel težavo pogoltniti sondo, zato je to pihanje morda trajalo malo dlje kot običajno. In tako v nekem trenutku rančerka nepričakovano pribije: “That’s probably your best blow job ever, huh?”

Ali so moja ušesa slišala prav? Pogledam Angie, ki je v obraz postala rdeča kot kuhan rak. Ja, vsekakor sem slišala prav. Naredim se, kot da ni bilo nič, kajti Angie se začne smejati in izgleda, da ta sonda danes ne bo videla želodca. Na koncu se le skoncentrira in do konca opraviva svoje delo.

Nazaj do klinike sva se na ta račun pošteno nasmejali. Zdaj tudi razumem, v kakšnem smislu je ženska hecna. Pač ne razmišlja, prej ko odpre usta. Včasih je to lahko celo zabavno.

Noči na kliniki

Če kdo misli, da se po končanem delovniku na kliniki ne dogaja več nič, se pošteno moti. Glavnina dela se sicer opravi čez dan, kritične in akutne paciente pa se budno spremlja tudi ponoči. Za to delo je večinoma zadolžena Angie in študentje na praksi.

V mojem prvem tednu prakse, smo na kliniko sprejeli konja s koliko. Ker je kazalo, da bi se kolika lahko zakomplicirala, je konj čez noč ostal na opazovanju. Angie mi je zvečer naročila, da jo v primeru poslabšanja zbudim. Na nekje 2 uri sem hodila v hlev preverjat stanje konja. Okrog treh zjutraj je ponovno postal nemiren, se pogledoval po trebuhu in brcal pod sebe. Odpeljala sem ga v zunanji okrogel izpust in tam sprehajala skoraj 2 uri, dokler ni naredil nekaj večjih kupčkov fig. Bolečina je po tem popustila, znaki kolike pa izzveneli.

Angie je zjutraj prišla nekoliko kasneje kot običajno, nasmejana in dobre volje. Je bilo ponoči vse uredu? Ja, vse je bilo uredu. In nato nadaljuje: Nina, še nikoli do zdaj se mi ni zgodilo, da bi imela na kliniki konja s koliko in obenem prespala celo noč. Razumem. Nisem te hotela buditi, ker ni bilo potrebe. Pri sebi pa sem si mislila- če sem že tu, sem lahko vsaj za kaj koristna.

Drugi teden prakse sva s študentko Kelsey izmenično na dve uri hranili osirotelo žrebe. Budno sva spremljali še žrebe, pri katerem se je sumilo na ugriz kače in ni izgledalo v najboljšem stanju.

Nekega večera so nam okoliški otroci v kliniko prinesli malo račko, ker v bližini niso našli mame race. Tudi njo smo oskrbeli, nahranili in nastanili čez noč, do prihoda lokalnega društva za divje živali.

Poleg konj, se spremlja tudi male živali v hospitalu, ki je v sami kliniki. Večinoma gre za paciente, ki prejemajo terapijo tudi ponoči. Tudi iz tega je nastala cela zgodba, ki pa jo bom delila naslednjič.

Glenwood Post Independent

Za vikend smo v hospital za male živali sprejeli muco s kroničnim odpovedovanjem ledvic. Ker je precej shujšala, je potrebovala hranjenje po brizgi, ostala zdravila in infuzijo je prejemala tudi ponoči. Prognoza pri kroničnem odpovedovanju ledvic ni posebno dobra, vendar smo se potrudili in v okviru svojih zmožnosti za muco poskrbeli kar se je dalo dobro. Že v ponedeljek je lahko odšla domov in nekaj časa ji bo bolje. Ob poslabšanju se bo morala oglasiti nazaj in verjetno ponovno ostati nekaj dni.

Po nekem hecnem naključju, je bila lastnica muce novinarka za lokalni časopis Post Independent. Tom ji je povedal, da je za njeno ljubljenko čez vikend večinoma skrbela študentka iz Slovenije.

Američani znajo iz prav vsake stvari narediti senzacionalno zgodbo. In tako mi Tom čez nekaj dni pove, da bi novinarka rada napisala članek o njihovi kliniki in med drugim opravila kratek intervju tudi z menoj. Hotela sem ugovarjati, kajti skrb za živali mi je v največje veselje in tega res ni potrebno obešati na veliki zvon. Po drugi strani pa sem že vedela, da odgovor ne- najbrž ne pride v poštev.

Ok, intervju torej… in tako sem že čez nekaj dni v rokah držala časopis. Z objavljenim člankom na naslovni strani.

Prevod članka:

Brez “konjičkanja”

Zdravljenje konj je resen posel za strokovnjake in študente na veterinarski kliniki Glenwood

Avtorica: April E. Clark

V hladnem spomladanskem jutru rjava kobila in njen dvodnevni žrebiček stojita v hlevu, obloženem s senom, na veterinarski kliniki Glenwood.

Žrebiček ima na nogah povoje, da se popravi zakrčene kite, stanje, pri katerem so kosti nog daljše od tetiv. Medtem ko kobila pije, se majhno žrebe zibajoče premika proti njej in jo s smrčkom nežno dregne po boku. Čudež življenja se odvija v najsodobnejši zdravstveni ustanovi za konje.

“To smo zgradili pred tremi leti, čim večje, kot smo lahko, na palec natančno, glede na predpise o coniranju,” je dejal dr. Thomas Bohanon, eden izmed oblikovalcev objekta.

Žrebiček in kobila sta dva od številnih pacientov klinike, ki lahko hkrati sprejme do 20 konj. Zdravljenja segajo od enostavnih do zahtevnejših operacij. Bivanje v bolnišnici traja od nekaj dni do več mesecev, odvisno od stanja pacienta.

“Večina kirurških pacientov ostane nekaj dni,” pojasnjuje dr. Bohanon. “Zgradili smo to kliniko, ker ni bilo dovolj sodobnih objektov za izvajanje naprednih postopkov in zagotavljanje celovite oskrbe.”

Klinika lahko sprejme konje vseh pasem, od majhnih žrebičkov do velikih vlečnih konjev. Imajo tudi posebno oblazinjeno sobo za varno izvajanje anestezije.

Dr. Bohanon je skupaj z dr. Douglasom Coffmanom in dr. Dennisom Luedkejem, specialistoma za medicino in kirurgijo konj, zasnoval kliniko.

“Sprejmemo lahko karkoli, od 75-funtskega žrebička do 2000-funtskega vlečnega konja,” je dodal dr. Bohanon. Glavni razlog, da smo zgradili to stavbo, so bile operacije. Zelo smo zadovoljni z njo.

Desetletja v nastajanju

Veterinarska klinika Glenwood ima dolgo zgodovino, saj sega v leto 1936. Takrat je bila klinika obkrožena s prostranimi pašniki, danes pa jo obdaja urbana okolica. Kljub temu še vedno ohranja svojo predanost oskrbi živali, od malih do velikih.

Pred sedemdesetimi leti je bil Glenwood bolj podeželsko območje, veterinarji pa so bili zdravniki, ki so opravljali vse storitve. “Takrat, če si bil veterinar, si delal vse,” je povedal dr. Bohanon. “Obravnaval si kokoši, prašiče, konje in krave, včasih celo zašil rane kakšnemu malemu fantku.”

Klinika se občasno še vedno posveča govedu. Ima tudi zvest krog strank za male živali, kjer dr. Rocky Mease omogoča specializirano oskrbo, ki lahko vključuje celo hišne obiske ob evtanaziji hišnih ljubljenčkov.

Poleg tega klinika ponuja ambulantno oskrbo, kjer veterinarji, tehniki in študentje izvajajo posege na terenu. Klinika z leti nudi oskrbo konjem iz različnih držav, vključno z Wyomingom in Utahom, je dejal dr. Bohanon.

“Ambulantna služba pokriva območje od Eagla do Rifla in Aspena,” je povedal dr. Bohanon. “Veterinarji me napotijo iz krajev, kot so Frisco, Front Range in zahodni Colorado vse do Duranga.”

Študentje z vsega sveta

Klinika sodeluje z veterinarskimi študenti in študenti veterinarske tehnike iz vse države in celo sveta. Veliko študentov se prijavi preko Ameriškega združenja veterinarjev za konje (AAEP), veterinarji pa pogosto prihajajo iz bližnjega Colorado Mountain College.

“Imamo vse, kar potrebujemo za nujne operacije,” je povedal dr. Bohanon. “Vedno imamo na voljo dva veterinarja in dva tehnika.”

Pred štirimi dnevi je Kelsey Sapp prispela iz Kansas State University. Pridružila se je dvotedenskemu programu praktičnega izobraževanja na področju medicine konj. “Jahati sem začela pri štirih letih,” je povedala. “Ko sem bila majhna, sem se vedno družila z veterinarji in to se mi je zdelo zelo zanimivo.” “Zelo uživam delati z veterinarji,” je dodala. “Karkoli lahko pridobim od njih, je korak naprej v moji izobrazbi.”

Mednarodna udeležba

Nina Bas je prepotovala tisoče milj, da bi se usposabljala pri štirih veterinarjih na kliniki. Nina ima pred sabo še en izpit do diplome na Univerzi v Ljubljani, ki se nahaja v Sloveniji, alpski državi v srednji Evropi. ‘V treh mesecih sem se želela naučiti čim več,’ je povedala. ‘S konji imam opravka že od svojega 10. ali 11. leta. V Sloveniji imamo samo eno kliniko, kjer ni tako veliko pacientov kot tu. Ta klinika je večja, z več primeri, zato tu delam najmanj od 8. do 17. ure in hitim z enega opravka na drugega, kar mi je zelo všeč.”

Julija lani je dr. Angie Bolger začela študij in prebivanje v študentskem stanovanju na kliniki. Po končani veterinarski fakulteti na Univerzi Guelph v Ontariu, Kanada, zaključuje pripravništvo. Po tem pripravništvu bo začela delo v največji bolnišnici za konje v Kanadi, v Calgaryju, Alberta, kjer bo postala enajsta veterinarka.

“Angie prinaša veliko strokovnega znanja in navdušenja,” je dejal dr. Bohanon. “To se je izkazalo za zelo dobro situacijo.”

Nudenje takšnih praktičnih izkušenj je koristno tako za veterinarje kot za študente, je dejal dr. Bohanon. “To je resnično zmagovalna situacija,” je povedal. “Še posebej, ker pričakujemo pomanjkanje veterinarjev za konje v prihodnjih letih. Če ne znaš delati s konji, je to velik hendikep.”

Mladi se učijo poklica

Študenti, kot je 15-letna Brooke Ward iz srednje šole Carbondale, imajo koristi od tovrstnega praktičnega usposabljanja. V sredo so imeli priložnost opazovati veterinarje pri delu.

Dr. Bohanon je vesel, ko vidi mlade, ki kažejo zanimanje za področje, ki ga je z veliko predanostjo pomagal razviti.

“Nekdo mora prevzeti vajeti, ko bomo mi stari in oslabeli,” je dejal dr. Bohanon.

Terenska eksotika vs. rutina

Na dnevni bazi je na kliniko prihajalo veliko zanimivih primerov, še več zanimivosti je bilo na terenu. Kot sem že napisala, veterinarji v ZDA vozijo s seboj vso opremo. Praktično kliniko v malem. Čemu? Ker nikoli ne vedo, na kaj bodo naleteli.

Za nekatere storitve se lahko dogovorijo vnaprej, predvsem za preglede šepanj, brušenje zobovja, kastracije žrebcev. Vse ostalo pa je tako rekoč loterija- dobiš, kar pač dobiš.

V tem delu Colorada eksotike in adrenalina ne manjka. Od težavnih (ki prevladujejo, mimogrede) do lepo vzgojenih mul. Tudi s konji je podobna zgodba. Večinoma so socializirani. Razen kadar niso. Ob neki priliki sva z Angie šli na ranč, ker se je konju začela gnojiti rana, ki jo je staknil na pašniku. Minili sta vsaj 2 uri, preden je lastnik uspel ujeti konja. Ujel ga je šele, ko se je konj utrudil od divjega galopiranja po pašniku. Angie vzame termometer. In ugotovi, da še nikoli ni videla tako visoke temperature pri konju. Po rodeu z lovljenjem, sva morali počakati, da se je konj umiril, da sva dobili realen rezultat za telesno temperaturo. Kasneje sva dokaj brez težav oskrbeli rano. Kako bo ob naslednjem obisku? Pitaj boga. Predvsem upava, da bo kar uredu in obisk ne bo več potreben.

Nazaj grede smo šle v Glenwoodski adrenalinski park. V primerjavi s tem kar smo počele pred tem… je to bilo kot sprehod skozi gaj z lahno sapico vetriča v laseh.

Na ranču z lamami in alpakami mi je Angie povedala, da je njihova patologija in zdravila, ki se pri njih uporabljajo, precej podobna kot pri kopitarjih. Tako različni, a tako podobni. Obenem mi ni pozabila povedat, da ti znajo pljunit v obraz, zato jih raje ne jezi in iritiraj z direktnim gledanjem v oči.

Pod rutinske posege se štejejo kastracije žrebcev. Opravlja se jih predvsem zato, da se živali umirijo. Kasneje jih tako lažje vključijo v čredo in uporabijo za delo. Kastracije na tej kliniki večinoma opravlja Doug, zato sem tiste dni šla na teren z njim in njegovo veterinarsko tehnico Liso.

Žrebca se pred posegom temeljito pregleda, šele nato dobi narkozo. Ko je žrebec enkrat na tleh, se ga zveže z vrvjo, na tak način, da so vsi vozli varnostni in se jih lahko odveže z enim samim potegom. Doug mi je pokazal kako se to naredi, celo posnela sem si, vendar so mi ti vozli še danes španska vas. Sama danes uporabljam drugačen način fiksiranja, ki je precej enostavnejši, vendar enako funkcionalen.

Rutinski poseg pri konju pomeni zgolj to, da je postopek ustaljen, po protokolu. Kar pa ne pomeni, da ne pride kdaj tudi do kakšnih odstopanj. Doug, in kasneje še ostali kolegi, so me naučili, da si je pri kastraciji žrebca vedno potrebno vzeti dovolj časa. Po dajanju pomirjevala žrebcu… počasi in v miru spij še eno kavo. Če se ti bo mudilo, si boš nakopala zgolj težave in ne bo dobro. Upoštevam. In do zdaj se mi je še vedno obneslo…

HYPP in odgovorna (vz)reja

HYPP zveni kot ime za otroško hrano, v bistvu pa gre za okrajšano ime genetske okvare (večinoma) pri konjih pasme Quarter Horse.

Tako so nas nekega dne poklicali na ranč, s sumom na koliko. Ob obisku je konj izgledal nekoliko odsoten in nestabilen, vendar spekter kliničnih znakov pri koliki zelo varira, tako da to ni nobeno merilo. Kot sem že napisala, se pri kolikah konjem vedno vstavlja nazogastrična sonda, tudi tokrat je bilo tako.

Ob začetku vstavljanja sonde je izgledalo še vse v najlepšem redu, ko bi konj moral sondo požreti, pa je kolabiral in padel po tleh kot spodsekan. Ko je bil na tleh, se je začel nekontrolirano tresti in postal popolnoma zakrčen.

Kristalno jasno je postalo, da gledamo drugačen problem in nikakor koliko. Odstranimo sondo in ponovno izmerimo telesno temperaturo konja. V le nekaj minutah je narastla za približno 2 stopinji. Konj je pasme Quarter Horse.

Veterinar vpraša za rodovnik. In potem v rodovniku išče žrebca z imenom Impressive oziroma njegove potomce. In jih tudi najde.

Konju smo postavili diagnozo HYPP in mu predpisali življenje na pašniku. Brez stresa, brez intenzivnih treningov, brez krme bogate s kalijem.

Žrebec Impressive, ki je bil leta 1974 svetovni prvak v disciplini halter ima registriranih 2250 direktnih potomcev, danes je to število naraslo na nekje 355.000 konj, ki imajo tega žrebca nekje v rodovniku. V vzreji so ga uporabili predvsem zaradi eksteriera (močne in izrazite mišice).

Najbolj tipični klinični znaki pri HYPP-u so sporadične epizode mišičnega tremorja (tresenje, drgetanje), slabost, kolaps in paraliza. Pri hujših epizodah paralitičnih napadov lahko pride tudi do nenadnega pogina konja zaradi paralize dihalnih mišic in odpovedi srca.

Jakost kliničnih znakov varira od zelo hudih, do blagih in celega spektra vmes. Nekateri konji so lahko tudi brez kliničnih znakov, kar je odvisno od mnogih faktorjev (stres, prehrana, trening). Danes se konje te pasme obvezno testira za okvarjen gen SCN4A.

Iz te zgodbe sem se predvsem naučila, da je, ne samo pri konjih, ampak tudi pri ostalih živalskih vrstah zelo pomembna odgovorna (vz)reja, ki ne temelji zgolj na podlagi zunanjega izgleda. V praksi to pomeni, da se pari samo zdrave živali z ustreznimi zdravstvenimi testi, saj brez tega v resnici nimaš vzreje.

Izleti v okoli Glenwood Springsa

Kadar na kliniki ni bilo posebnega dela, sem raziskovala okolico. Velikokrat s kolesom, dostikrat so me ženske peljale naokrog z avtom. Če se je predvidevalo, da bi lahko na kliniko prišel še kakšen nujni primer, smo se odpravile peš samo na bližnji hrib v okolici klinike.

LeAnne mi je razkazala okolico Glenwood Springsa in povedala malo več o zgodovini mesta. Pokazala mi je Hotel Glenwood v katerem je umrl Doc Holliday, pa tudi pot do starega pokopališča, kjer je pokopan. Svoje zadnje dneve v Glenwood Springsu sem šla s kolesom do pokopališča in tam poiskala njegov grob.

Peljala me je čez cel kanjon in mi pokazala vulkan. Pod njim je še vedno avto, ki je nekoč zapeljal s ceste. Pokazala mi je skrite kotičke ob reki Colorado. Še danes se nasmejim domišljiji tistega, ki je eno od počivališč poimenoval z No name.

S Kelsey sva na ameriški praznik, dan spomina (Memorial Day) vzeli kolesi in raziskovali Glenwoodski kanjon. Več kot 10 kilometrov v eno smer ni šlo (do počivališča Hanging Lake), ne zaradi kondicije, pač pa zaradi samega razgleda in mojega fotografiranja okolice.

S Kelsey sva šli tudi na izlet v Aspen, ki je znano elitno smučarsko in turistično središče. Po poti nazaj sva obiskali slap Hayes Creek- s ceste se vidi zgolj skale v že znanih rdečkastih odtenkih, slap se razodene šele, ko se malo sprehodiš.

Zelo slikovit je bil tudi pohod po kanjonu reke Grizzly Creek, ki je ena izmed bolj znanih pešpoti v tem okolišu. Ponovno- s spektakularnim razgledom na klife in v dobri družbi.

Celotna okolica je ena sama turistična zanimivost in trije tedni so čisto premalo, da bi videla vse. Moja praksa v Glenwoodu se je na žalost zelo hitro bližala koncu, želela sem si, da bi lahko ostala dlje.

Naslednja klinika, ki sem jo obiskala, je ena največjih v ZDA in je v kraju Lexington v zvezni državi Kentucky, na vzhodu ZDA.

Moja pot do tja pa je bila nekje tako slikovita, kot je sam Glenwoodski kanjon…

Odhod v Deželo modre trave

Še 10 minut pred odhodom sem se sprehodila skozi kliniko in pogledala vse hospitalizirane živali. Vse je bilo super. Tom me vpraša, če sem zadovoljna. Zadovoljna sem. Prav zares sem zadovoljna. Zahvalim se vsem za prekrasne 3 tedne prakse pri njih in njihov čas. Angie me odpelje do avtobusne postaje in nato sledi nekje 4 ure potovanja do Denverja.

Celo pot že poznam, a vseeno ves čas gledam skozi okno, ker vem, da še zadnjič gledam to barvito pokrajino.

Z avtobusne postaje v Denverju grem s taksijem do letališča in nato imam še 4 ure časa do odhoda.

Po prvi izkušnji na avtobusni postaji sem se odločila, da spremenim plan potovanja. Od doma so mi poslali letalsko karto za interni let Denver, Colorado- Louisville, Kentucky. Še vedno bom morala manjši del poti prepotovati z avtobusom. Vendar to ne bo dobrih 2000 kilometrov.

Na ameriških letališčih so v tistem obdobju temeljito pregledovali potnike. Kar pomeni, da ne greš samo skozi detektor kovin, ampak pregledajo vsem potnikom tudi čevlje. Če bi vedela, da bo temu tako, bi obula kakšne bolj čiste čevlje. Tako sem imela na sebi western škornje, s katerimi sem pred tem dobesedno gazila po vseh vrstah blata. Gledam delavca, ki pretipa vsak čevelj posebej, in si mislim: I’m sorry. Ampak glej, takle imamo…

Po treh urah leta pristanemo na letališču Louisville, Kentucky. Prvo kar mi pade v oči že na samem letališču so neštete podobe konjev na stenah. Poleg konjev opazim tudi mnoge podobe boksarja Muhammada Alija (Cassius Marcellus Clay), ki je bil rojen tu, v Louisvillu.

Zelo počasi sem se pomikala proti izhodu, ker sem hotela videti vse. Šele okrog polnoči stopim na ulico in vzamem taksi do avtobusne postaje. Šoferja vprašam, če je na avtobusni postaji varno. As long as you stay in. Ja… včasih bi bilo boljše, če bi bila tiho.

Ob vstopu na avtobusno postajo- ista scena kot v Denverju. Zatohel, čuden in temačen kraj. Plačam karto do Lexingtona in ugotovim, da ni direktne povezave in se peljemo še skozi zvezno državo Ohio, skozi kraj Cincinatti. Odhod avtobusa je šele ob štirih zjutraj. Do takrat se bom zleknila v svoj neudobni plastični stol in se delala, da ne obstajam. Neka, res bogato popolnjena američanka je ob nekje 2h zjutraj glasno začela iskati težave. Namenila sem ji najbolj strupen pogled, kar sem ga premogla, nakar jih je raje odšla iskat drugam.

Okrog 3h zjutraj opazim na drugi strani avtobusne mlajšega moškega. Vidim, da mu je v tem prostoru enako neprijetno kot meni. Stopim proti njemu, on proti meni. Iz pogovora ugotovim, da je tudi on študent, prvič na takem kraju in potrebuje nekoga, da mu popazi prtljago, ker mora na wc. Mi boš pazila na prtljago? Seveda bom. In potem sva do odhoda avtobusa kramljala, da nama je čas hitreje minil in nisva razmišljala v kakšni beznici se nahajava.

Končno je ura štiri zjutraj in se vkrcam na svoj avtobus, na pot, ki bo trajala približno 4 ure.

Od Cincinattija naprej je bil zunaj že dan in sem lahko opazovala okolico okrog sebe. Ena sama ravnina. In neskončni travniki. Vsega nisem videla, ker sem vmes zaspala. Na poti sem že skoraj 24 ur.

Nekje malo po 8. uri prispemo v Lexington. Z avtobusne postaje ponovno vzamem taksi, ki me dostavi točno na dvorišče klinike Rood & Riddle Equine Hospital. Poiskati moram koordinatorko prakse Starlee in potem gremo dalje…

Zakaj Kentucky?

Res, zakaj Kentucky? Odgovor je zelo enostaven. Že kot najstnica, ko sem v roke prijela prvo Revijo o konjih, mi je skoraj skočil v oči. Karkoli sem našla na to temo, je obvezno šlo v večkratno prebiranje, še pred vsemi šolskimi predmeti. Med planiranjem prakse sem enostavno vedela, da bo ena od klinik zanesljivo v Kentucky-ju. In zakaj to ne bi bila ravno največja klinika? Tako je tudi bilo…

Kentucky je zvezna država, ki leži na jugovzhodu ZDA. Znan je po vrhunskih dirkalnih konjih pasme polnokrvni anglež, spomladanskih in jesenskih prodajah konj na avkcijah z vrtoglavimi zneski, Kentucky Derby-ju, ki je ena od treh dirk, ki šteje za Triple Crown (trojno krono).

Drugi dve dirki, ki štejeta za trojno krono, sta Preakness in Belmont. V stoletni zgodovini galopskih dirk, je trojno krono osvojilo zgolj 13 žrebcev. Prvi zmagovalec trojne krone je bil žrebec Sir Barton, leta 1919.

Na dan, ko poteka derbi, je za američane skoraj praznik. Kdor se derbija ne more udeležiti v živo, ga spremlja po televiziji. Tudi jaz sem ga gledala, z večino osebja na kliniki v Denverju vred.

Konjeniška industrija v Kentuckyju zagotavlja okrog 100.000 delovnih mest in ustvari 3 milijarde dolarjev prihodka na letni ravni. Površina pašnikov za konje predstavlja preko 400.000 hektarjev, kar je izvedljivo ravno zaradi trave, ki ima ob cvetenju rahlo modrikast pridih. Kentucky bluegrass. Poa pratensis. Ki raste tudi pri nas, v severni Aziji ter gorovju Alžirije in Maroka.

Kentucky predstavlja dom tudi pasmi konja Saddlebred.

Poleg konj, je Kentucky znan po številnih destilarnah bourbona, ki jih je mogoče po predhodnem dogovoru tudi obiskati. Kentucky proizvede skoraj ves bourbon na svetu. Poleg tega je znan še po gojenju tobaka, industrijske konoplje, soje in koruze. Kar se tiče živinoreje, pa poleg konj, redijo še govedo in mule.

Iz Kentucky-ja izhaja glasbena zvrst bluegrass, ki je specifična podvst country glasbe. Predstavljam si, da je jugoslovanska skupina Plava trava zaborava navdih za svoje ime dobila ravno tu. Da ne bomo ostali samo pri country/western glasbi… iz Kentucky-ja izhaja tudi pesmica Happy Birthday, ki jo poznamo po celem svetu.

Kentucky je znan po zelo pestri zgodovini, tu je tudi rojstni kraj 16. ameriškega predsednika, Abrahama Lincolna.

Za ljubitelje zgodovine je na voljo veliko zgodovinskih mest, muzejev in ostalih atrakcij. Ne zaostaja pa niti lepota narave, kjer lahko praktično vsakdo najde nekaj za svojo dušo.

Klinika Rood and Riddle leži prav v osrčju Lexingtona, svetovni prestolnici konj. Gre za eno največjih klinik, ki je vrhunsko opremljena z vso možno opremo in zaposluje preko 200 ljudi. Vsako leto vzamejo na prakso okrog 12 pripravnikov veterinarjev, ki pa redko hodijo naokrog sami po terenu, kot je to bilo v Coloradu. Enostavno zato, ker so konji, katere se tu zdravi, cenovno zelo dragi in lastniki praviloma iščejo starejše, izkušene veterinarje.

Tu smo študenti stanovali skupaj z veterinarji pripravniki. In kolekcija narodnosti je bila res pestra. Večina je bila američanov, potem pa smo imeli še pripravnike/študente iz Nemčije, Francije, Škotske, Avstralije…

Ker je klinika res ogromna, se moraš na samem začetku prakse vprašati kaj je tisto, kar te najbolj zanima. Čemu se boš posvetil najbolj. Ker dejstvo je, da vsega ne boš mogel videti. Sama sem se odločila, da bom svoj čas posvetila predvsem reprodukciji, oskrbi kopit, terenskemu delu, v nekoliko manjšem obsegu pa še vsemu ostalemu. Zanima me vse. Delovnik tu traja 24 ur dnevno. Nič neobičajnega ni bilo, da si sredi noči vstal in prisostvoval operaciji kolike.

Čakal me je zelo pester mesec. In tega sem se nadvse veselila.

Michelle

Na začetku praviloma vsak študent ali veterinar pripravnik rine v operacijsko. Tudi jaz sem bila med njimi. In že prvi dan ugotovila, da lahko gledam samo od daleč. Od tega nimam nobene posebne koristi in uporabnega znanja. Kasneje sem bila praktično zraven le še pri operativnih posegih posebno grdih poškodb, pri nočnih operacijah kolik in ostalih posegih, kjer sem lahko stopila dovolj blizu, da sem videla zadeve. Ali pa vsaj idejo zadaj, z uporabno vrednostjo za moje kasnejše delo v praksi.

Kirurgi tu so vrhunski in zverzirani. To seveda ne preseneča, saj delajo z najboljšimi in najdražjimi športnimi konji na svetu. Ki jih tu ne manjka. Poseg, ki ga je veterinar v Coloradu na eni nogi delal dobro uro, je tu veterinar opravil na obeh nogah v 20 minutah. Oba posega sta bila opravljena odlično, vendar se pozna, da so tu specializirani predvsem za športno medicino in delajo te posege na dnevni bazi, praktično po tekočem traku.

Še isti dan izvem, da imajo na kliniki center za reprodukcijo. V tem centru dela Michelle, ki je glavna veterinarka za reprodukcijo. Michelle je v nekje zgodnjih petdesetih letih, zelo prijetna, preprosta in v vseh ozirih izjemna ženska. Kasneje sem izvedela, da je bila leta 2000 razglašena za strokovnjakinjo leta na področju reprodukcije v ZDA. Vendar mi tega seveda ni povedala sama. Takoj sva se ujeli in pred menoj ni skrivala nobenega znanja.

Ker je bila večina študentov v operacijski, sem lahko z njo zelo pogosto šla na teren in bila z njo v laboratoriju/centru za reprodukcijo.

Michelle večinoma dela na terenu, v nekoliko manjšem obsegu pa v prostorih klinike. Pod njeno delo sodi predvsem pregledovanje kobil na brejost, ugotavljanje optimalnega časa za paritev, zdravljenje neplodnosti pri kobilah, embriotransferji, ohranitev brejosti pri kobilah…

Ne glede na to, da je specialistka za reprodukcijo, dela na terenu tudi vse ostalo, kar sodi zraven. Spomnim se primera kobile, s poškodbo pridobljeno na pašniku. Kobila je sodila med tiste, ki zelo slabo prenesejo večino zdravil, med drugim tudi antibiotike.

Kako zdraviš okuženo rano, če ne moreš uporabiti antibiotikov? Ahhhh, radosti terenskega dela in nenehnega razmišljanja kako postopati, ko grejo vse najboljše in skoraj vedno delujoče ideje v maloro… takrat temeljito razmišljaš o primeru, ubereš drugo taktiko in upaš na najboljši izid.

Poleg klasične veterine, je Michelle pri zdravljenju neplodnosti in ostalih težavah pri reprodukciji kobil, uporabljala tudi akupunkturo.

Uporaba akupunkture v ZDA niti ne sodi pod alternativo, ki bi jo uradna veterina gledala postrani in prezirala, ampak se uporablja kot dodatno pomoč živalim v kombinaciji z ostalimi ustaljenimi postopki.

Michelle je umrla aprila 2013, v starosti 58 let. V njen spomin je klinika Rood & Riddle preimenovala center za reprodukcijo v LeBlanc center za reprodukcijo, kjer nadaljujejo z delom na temeljih njene bogate zapuščine znanja.

Klinika za kopita- 1. del

Kadar nisem bila na terenu z Michelle, sem se zadrževala na kliniki za kopita.

Pregovor: “No foot, no horse”, je eden bolj realnih. Sploh pa v Kentucky-ju, kjer je določen delež konj vrhunskih športnikov.

Nekateri lastniki pripeljejo konje zgolj za manjše popravke nesorazmerij, da je stanje kopit kar se da optimalno pred treningi in tekmami.

Večinoma pa tu zdravijo poškodbe kopit (vbodi, globoke rane, poškodbe kopitnih struktur, raztrganine, abscesi), vnetja kopitnih lamel (laminitis), vnetja tetiv, sklepov, club foot, bolezen zakopitnice, deformacije kopit, kopitno gnilobo… in še bi lahko naštevala.

Na tej kliniki sem se prvič srečala z medicinskimi ličinkami muh in videla dosti uspešnih zdravljenj z njimi. Predvsem so vrhunsko delo opravile pri globokih vbodnih ranah v kopito, saj se taka rana po odstranitvi tujka praviloma zapre, notri pa ostanejo bakterije in ostala nesnaga (rja, pesek, zemlja), zaradi česar v kopitu ostane vnetno žarišče. In ne glede na to, kako globoko se zareže s kopitnim nožem, je nemogoče priti do dna take poškodbe.

Ob zarezovanju s kopitnim nožem se poleg tega tako (lahko) poškodujejo tudi strukture, ki so sicer zdrave.

Po drugi strani pa ličinke pojedo samo odmrlo in poškodovano tkivo, zdravo tkivo pustijo pri miru. Tako v bistvu učinkujejo kot zelo natančen kirurški nož, ki odstrani samo tisto, kar je nujno potrebno. Vse do dna poškodbe.

Dobra 3 leta po mojem prihodu domov, sem se v svoji praksi srečala s primerom zelo grde in globoke vbodne rane pri konju. Noben antibiotik ni deloval. Z nožem je bilo nemogoče priti do dna poškodbe. Na točki, ko je konj že trpel in je bila na mizi tudi opcija evtanazije konja, sem se spomnila na ličinke.

Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani so jih vzgojili za našo ambulanto, mi pa smo jih uporabili kot zadnji izhod. Uspešno. Konj, ki pred tem cel mesec ni bil sposoben obremeniti poškodovane noge, je bil v slabem tednu po nanosu ličink ponovno na nogah. In še danes je z njim vse uredu.

Klinika za kopita- 2. del

Glavni razlog, da mi je ta del prakse tako zelo všeč, je predvsem ta, da večinoma dosti jasno in skoraj takoj vidiš konkreten problem, nadalje sledi poglobljeno diskutiranje med kolegi veterinarji, kirurgi in kovači kako ta problem reševati, in potem še izvedba v praksi.

Ker sem na kliniki Rood & Riddle ostala cel mesec, sem nekatere paciente lahko spremljala skozi malo daljše obdobje in videla tudi rezultat zdravljenja.

Na kliniki za kopita se dela v njihovih prostorih, velik del pa na terenu, na farmah. V času moje prakse sta bila alfa in omega na tem oddelku veterinarja Scott in Brian, od kovačev pa Nathaniel- Nate. Veterinar Raul je bil v tistem času še novinec, zato so si ga kolegi tu in tam malo “izposodili”.

Nekega dne je imel Raul bližnje srečanje s konjevimi nogami in je poletel čez prostor in po tleh. Razen nekaj grdih modric, na srečo pri tem ni bil huje poškodovan. Naslednji dan so mu kolegi na delovno mesto prinesli čelado in se na ta račun dobro nasmejali. Čelada je bila namreč v roza barvi in na vsaki strani je imela zataknjeno liziko.

Kaj mi je še tako zelo všeč tu? To, da ni nobeno vprašanje neumno ali nepotrebno. Da nihče ne skriva znanja. Da se zadeve odprto predebatirajo, pobere se najboljše ideje in se jih nato prenese v prakso. Vsi, veterinarji, tehniki in kovači so tu res ekstra odprti, direktni in sproščeni.

Pri delu na kliniki za kopita je eden najpomembnejših pripomočkov, nož za obrezovanje kopit. Osnova za to delo je nož, ki mora biti dovolj oster. Vedno sem se spraševala kako temeljito nabrusiti nož s tako specifično obliko. In tako o tem povprašam Nate-a. Če bi kje drugje naletela na gluha ušesa in neodobravanje pri takem vprašanju, tu temu ni bilo tako. Nate je v roke prijel prvi nož, ki je potreboval brušenje in mi vse razložil po korakih. Njegovo razlago bi zlahka umestila v knjigo Brušenje kopitnih nožev za telebane.

Večino časa sem tu bila zraven veterinarja Briana in kovača Nate-a. Brian je v zgodnjih 30. letih, Nate in Raul sta nekje mojih let, Scott je star okrog 40 let.

Zakaj to pišem? To delo je fizično precej naporno, še posebno, če je kateri od konj neugoden in ne sodeluje. Kentucky ima večinoma opravka z angleškimi polnokrvnjaki, ki so izredno temperamentni konji, z viškom energije. Mnogi pa so tudi karakterno precej neprijetni. In predstavljam si, da na stara leta lahko kolegi veterinarji in kovači, to delo opravljajo le še v omejenem obsegu.

To delo lahko zelo hitro postane nevarno in še posebno na tem oddelku se čuti, da so sodelavci tesno povezani med seboj in so si vedno pripravljeni pomagati.

Edino na tem oddelku klinike sem doživela, da se sodelavci družijo tudi izven rednega delovnega časa. Nekega večera smo se dogovorili, da gremo jest ven. Torej… kam bi šli? Ker smo bile tu večinoma ves čas iste tri študentke, po nekem hecnem naključju še vse iz Evrope, so se fantje odločili za nemško restavracijo in pivnico. Gremo? Gremo!

Katrin, študentka iz Nemčije jim je razložila kaj je sploh na meniju. K nemški hrani pa seveda sodi tudi pivo. In tako sem sredi Kentucky-ja naročila Laško pivo, ki so mi ga postregli šele po izkazu starosti z osebno izkaznico. Starost, pri kateri lahko v Kentucky-ju naročiš alkoholno pijačo, namreč znaša 21 let. Razšli smo se šele pozno zvečer, vendar vseeno dovolj zgodaj, da bomo naslednji dan spočiti za nove primere, ki pridejo na kliniko.

Kirurgija

Kirurgi so na tej kliniki vrhunski in zverzirani, njihov delovnik pa se praktično nikoli ne konča. Izven “rednega” delovnika klinike pišejo prispevke, ki jih objavljajo v strokovnih publikacijah in strokovnih knjigah za kirurgijo za študente in veterinarje.

V kirurškem bloku sem se večinoma poskušala zadrževati pri primerih, kjer sem lahko stopila zraven in si zadevo pogledala pobliže. Seveda sem bila zraven tudi pri operacijah, kjer se zahteva 100% sterilnost. Vendar sem te operacije lahko gledala zgolj z razdalje nekaj metrov, na nastavitvi mute. Z nekaj metrov razdalje pač ne moreš spraševati kak je postopek, dostop do lokacije skozi sklep/mišice, zakaj tako, s katerim materialom se dela, kakšen uspeh se pričakuje, v kakšnem času…

Ker sem vedela, da sem na praksi zgolj kratek čas, v operacijah, kjer nisem videla in izvedela ničesar, nisem našla posebne uporabne vrednosti.

Torej katere operacije/posege si lahko kot študent ogledaš od blizu? Večinoma gre za posege, kjer je rana že okužena. Razna šivanja. Vstavljanje drenov. Izpiranje okuženih sklepov. Šivanje poškodovanega porodnega kanala. Šivanje materničnega vratu. Dreniranje abscesov. Sekundarno zdravljenje ran. Rutinske operacije.

V bistvu gre za zadeve, ki jih tudi sicer najpogosteje srečaš v svoji praksi, in ti dodatno znanje, ali pa vsaj ideja kako postopati v določenih primerih, vedno pride prav.

Tu se bom zelo na kratko dotaknila vprašanja, kakšna je sploh razlika med študijem veterine v Evropi in v ZDA? Kolikor sem si ustvarila mnenje, je bistvena razlika v količini prakse, ki so je študenti deležni tekom študija. Praktičnega dela je v ZDA neprimerno več.

Ideja zadaj je sledeča: Prvič ti zadevo razložim in pokažem. Drugič jo delaš sam. Tretjič jo pokažeš tistemu, ki je še ne pozna.

Seveda to ne velja čisto dobesedno, saj so nekateri posegi bolj zapleteni in jih moraš videt večkrat, preden se jih lotiš sam. Z leti prakse tudi ugotoviš, da one size doesn’t fit all.

Ampak to je že področje, ki presega študentsko prakso…

Športna medicina

Ker smo v Kentucky-ju, kjer je določen delež konj, vrhunskih športnikov, je logično, da se na kliniki ogromno ukvarjajo s športno medicino. Vsak najprej pomisli na gibala, o čemer sem nekaj malega že napisala. Kaj pa takrat, ko je tu vse uredu, konj pa še vedno ne pokaže vsega svojega potenciala?

Lastnik te težave pogosto opiše, kot da konju v ključnem trenutku enostavno nekaj zmanjka. Pogosto je razlog, da konju “nekaj zmanjka” v nepravilnostih dihalnih poti.

Največkrat gre za parezo/paralizo živca v področju grla, ki vpliva na premikanje hrustancev grla.

Občasno se najdejo anatomske napake na hrustancih grla, nepravilnosti glasilk, razni izrastki in tumorji. Zaradi teh stanj pride do zmanjšanega dotoka zraka v pljuča in posledično slabših športnih rezultatov.

Težava ni zelo redka, zato ima klinika poseben prostor, v katerem je tekalna steza in endoskop, ki se ga konju vstavi do domnevno problematičnega mesta (večinoma je to grlo). Kadar gre za izrastke, tumorje, anatomske napake, se problem najde praktično že ob vstavitvi endoskopa. Kadar pa se endoskopsko ne najde nepravilnosti, se dihalne poti pregleda med fizično obremenitvijo.

Kako pravzaprav izgleda tak pregled? Konja se pripelje v prostor in postavi na tekalno stezo. Temu sledi postopno navajanje na hojo na stezi, najprej v koraku. Potem, ko konj osvoji hojo na traku, se mu preko nosu vstavi endoskop in nato povečuje hitrost gibanja do galopa. In nato do končne hitrosti.

Najpogostejša diagnoza pri teh pregledih je laringealna hemiplegija, ki je večinoma enostranska. Večkrat je prizadeta leva stran (več kot 90% primerov). Laringealna hemiplegija pogosteje prizadene večje konje, z dolgim vratom. V veliki večini primerov, vzrok ni znan.

Vzroki za to stanje, ki pa so znani so lahko sledeči: posledica poškodbe vratu, vnetje tkiva zaradi perivaskularnega dajanja intravenoznih zdravil, glivično vnetje in ostala obolenja zračnih vrečk, kot posledice smolike, pritisk tumorjev v področju vratu/prsnega koša.

Kjer je vzrok znan, je za uspešno zdravljenje najprej potrebno odstraniti le-tega. Kjer pa takega vzroka ni, oziroma ni znan, se največkrat opravi laringoplastika, t.j. operacija, pri kateri se kirurško (lasersko) popravi paraliziran hrustanec.

Uspešnost posega je nekje 65 – 70%.

Kentucky Horse Park- 1. del

V mnogih zveznih državah imajo parke, posvečene konjem. Največji in najbolj znan pa je ravno tu, v Kentucky-ju, ki leži ob slavni ulici Iron Works Pike.

Park vsako leto obišče pol milijona obiskovalcev iz celega sveta. V sklopu parka si je možno ogledati več muzejev, predstavitve upokojenih športnih konj, ki so stalno nastanjeni v tem parku, možno se je dogovoriti tudi za ježo.

Torej, čemu sem tu? Razen zato, ker je lepo in vključuje konje? Park gosti mnoge športne dogodke: Grand Prix v preskakovanju ovir, tridnevni Rolex eventing, polo tekme, western tekme- reining. V času mojega obiska so priredili tudi zabavne dirke z oslički.

Da se te dogodke lahko izpelje, mora biti na prizorišču prisotna veterinarska služba. In ker sem očitno rojena pod srečno zvezdo, je njihova izbrana veterina ravno klinika Rood and Riddle.

Tako sem imela v času prakse več gratis vstopov v park in imela priložnost ogleda celotnega parka po dolgem in počez, tudi stvari izven oči javnosti.

Pri mojem prvem obisku parka, smo pripravniki in študentje izvajali veterinarske preglede na eventingu.

Na podlagi tega pregleda, smo nato podali oceno ali konj lahko nadaljuje s tekmovanjem. Gre za osnovni pregled, pri katerem se izmeri telesna temperatura, pulz in frekvenca dihanja. S konji je bilo vse uredu. Ostali smo do zadnjega nastopa, nato pa smo imeli še dovolj časa za krajši ogled okolice.

Tako sem se po končani tekmi sprehodila po prizorišču, ker me je zanimalo, kje se odvija eventing tekma imenovana Rolex. Konkretno cross country disciplina. Rolex eventing je prestižna tekma, ki traja tri dni in je v rangu eventinga na olimpijskih igrah in svetovnih konjeniških igrah. Konj in jahač, ki tekmujeta v eventingu, se v treh dneh preizkusita v treh disciplinah: dresuri, preskakovanju ovir in cross country-ju.

Predvsem me je zanimalo, če so ovire na cross country-ju tudi v živo tako zastrašujoče, kot so preko tv ekrana. Ugotovila sem, da jim snemalec dogodka dela krivico. Na vsaj dveh ovirah sem se vprašala, če je to sploh mogoče in tudi, koliko je še sploh normalno, da se konja požene čez tako oviro.

Šele tu sem dobila pravo predstavo in sliko o tem, čemu je pomembno, da so tukajšnji veterinarji specializirani na področju športne medicine…

Kentucky Horse Park- 2. del in Claiborne Farm

Še eno fenomenalno doživetje v Kentucky-ju je, da si dobesedno v istem prostoru in celo času živečih legend konjeniškega športa.

Konje, ki so bili vrhunski po svojih športnih dosežkih, v Kentucky-ju po njihovi smrti pokopljejo. Pokoplje se, po njihovem mnenju esenco tega konja, in sicer kopita, glavo in srce.

Najbolj znan konj, katerega zadnje bivališče je v tem parku, je legendarni Man O’War.

Man O’War je tekom svoje kariere zmagal 20 od 21 dirk, in je prepoznan kot eden najboljših dirkalnih konj, ki so kdajkoli živeli. Proglašen je bil tudi za najboljšega dirkalnega konja 20. stoletja. Pod njegovim bronastim kipom v tem parku je tako pokopan celoten (balzamiran) konj, njegov pogreb pa so v tistem času prenašali celo preko radijskih valov (leta 1947). Okrog njegovega kipa je še več obeležij njegovih znanih in vrhunskih potomcev.

Najuspešnejši je bil War Admiral, ki je med drugim osvojil tudi trojno krono.

Kdor je gledal film Seabiscuit, ga pozna kot konja, ki je izgubil proti Seabiscuitu. Američani se glede tega kaj posebno ne obremenjujejo, saj ima tudi Seabiscuit v svojem rodovniku Man O’War-a. Bil je namreč njegov dedek po očetovi strani.

Drugi konj, prav tako ameriška legenda, je Secretariat, poznan tudi pod imenom Big Red, ki je leta 1973 osvojil trojno krono (Triple Crown).

Secretariat ima več obeležij v tem parku, vendar je pokopan na Claiborne farmi, ki sem jo prav tako obiskala.

Tudi Secretariatu je pripadla ta čast, da je pokopan cel. Njegova anatomska posebnost je bila zelo veliko srce. Srce povprečnega polnokrvnega angleža znaša približno 4 kilograme. Secretariatovo srce pa je tehtalo skoraj 10 kilogramov, kar tudi pojasni, zakaj je bil praktično nepremagljiv na dirkalnih stezah. Njegovega rekorda na Kentucky Derby-ju iz leta 1973, še do danes ni dosegel noben konj. Najbližje se je temu rekordu približal žrebec Monarchos, ki je leta 2001 na tej dirki dosegel rezultat pod 2 minuti.

Tudi Monarchos je bil upokojen na Claiborne farmi in imela sem čast, da sem se lahko z njim fotografirala. Drugi rekord, ki ga Secretariat še vedno drži, prav tako iz leta 1973, je z dirke Belmont Stakes. Pred drugouvrščenim konjem je zmagal za kar neverjetnih 31 konjskih dolžin.

Prva živeča legenda, ki sem jo spoznala v Kentucky Horse Parku, je žrebec Cigar. Cigar je 1995 zmagal dirko Breeders Cup Classic in je bil izbran za ameriškega konja leta v letih 1995 in 1996. V svojem najboljšem tekmovalnem obdobju je zmagal na kar 16 zaporednih dirkah. Na seznamu 100 najboljših konj 20. stoletja je bil uvrščen na 18.mesto. Do leta 2008 je bil njegov skupni zaslužek na dirkah neverjetnih 10 milijonov dolarjev, ko je prvo mesto prevzel žrebec Curlin.

Čast sem imela spoznati še eno legendo. V starosti 31 let. John Henry. Johna že nekaj let niso več razkazovali obiskovalcem. Večinoma zaradi starosti, večji del, da je temu bilo tako, pa gre zasluga njegovemu neugodnemu temperamentu. Kljub temu, da je bil vrhunski dirkalni konj, potomcev nima, saj je bil zaradi svojega temperamenta kastriran.

John Henry je bil leta 1981 in 1984 razglašen za ameriškega konja leta. V svojem žepu ima 39 zmag in preko 6 milijonov dolarjev zaslužka.

Kot študentka na kliniki Rood and Riddle, sem imela posebne privilegije in sem se smela fotografirati z njim. John Henry je bil zaradi odpovedovanja osnovnih življenjskih funkcij, oktobra 2007, evtanaziran.

Taylor Made Farm

Taylor Made farma se razteza na 650 hektarjih površine, znana pa je predvsem po vzrejanju kvalitetnih polnokrvnih angležev in plemenjakih, ki jih ponujajo lastnikom kobil za naskok.

V času moje prakse sem šla z veterinarji na ogled njihovih žrebcev, konkretno Forestry-ja.

Forestry je tisto leto imel pripust (skok) vreden vrtoglavih 200.000$. Kar je še vedno več kot pol manj, kot je bil rekord njegovega očeta Storm Cat-a. Storm Cat-ova rekordna vrednost skoka je znašala kar pol milijona dolarjev!

Ko je smo prišli do pašnika, je lastnik poklical Forestry-ja. Le-ta se je zelo počasi in graciozno sprehodil do ograje, ob kateri smo stali. Njegova pojava na pašniku me je, res zelo milo rečeno, fascinirala. Forestry je to očitno zaznal, zato je najprej prišel k meni, na kratko crkljanje. Storm Cat-ovi potomci sicer niso znani po lepem značaju, vendar je Forestry-ja ta genetika več kot očitno zaobšla.

Po pregledu Forestry-ja, s katerim ni bilo videti nič narobe, so mi z veseljem razkazali še ostale žrebce in same prostore ter okolico.

Materiali, ki jih uporabljajo v hlevih in zunaj, kot tlakovce, so nedrseči. To je res prvo, kar ti pade v oči. Vprašala sem jih iz kakšnega materiala so in povedali so mi, da iz posebne gume. Prav tako imajo to posebno gumo v prostoru za pripuščanje. Tako poskrbijo za res maksimalno varnost in udobje svojih konj. Cena? Raje nisem vprašala…

Na farmo se lahko pride samo po predhodni najavi, ker se je v preteklosti že dogajalo, da se je zaradi človekove narave konjem pripetilo kaj neprijetnega.

Vsak konj- milijonar ima svojega varuha na pašniku. Ta pazi na take nenajavljene obiske, obenem pa opazuje obnašanje konja, njegovo morebitno slabo počutje in skrbi za vse njegove potrebe. Za to delo imajo na farmah navadno najete Mehičane. Kako to izgleda v praksi?

Hrust Mehičan, z ekstra zaguljenim izrazom na obrazu, sombrerom na glavi in rokami prekrižanimi na prsih, stoji nepremično nekje na pašniku in opazuje konje, praktično 24 ur dnevno, 7 dni v tednu, 365/366 dni v letu. V pripeki, dežju, snegu in vseh ostalih vremenskih neprilikah.

Študentsko življenje izven delovnika

Na kliniki Rood and Riddle ne poznajo tako imenovanih “počasnih dni”. Če bi želela, bi lahko bila na praksi praktično 24 ur dnevno. Vsak dan. Če je prišel kak urgenten/zanimiv primer ali pa, če je bila sredi noči potrebna kakšna dodatna roka, so nas poklicali. Drugače pa smo si čas razporedili tako, da smo bili na praksi v grobem nekje med 6. in 19. uro. Za vikende po potrebi. Večinoma smo te vikende izkoristili za raziskovanje okolice…

Kaj raziskovati v Kentucky-ju? Seveda, lahko bi si ogledali naravo, hribe, ostale znamenitosti. Ampak ne. Kot da nam že med tednom ni bilo dovolj konjev, smo večinoma hodili na oglede konjskih farm, ki so odprte za obiskovalce, ogled Kentucky Horse Parka in njihovih muzejev z bogato in pestro zgodovino iz konjeniškega sveta.

Edinokrat, ko naše druženje ni vključevalo konjev, je bilo, ko smo se dogovorili, da gremo skupaj v kino. Jasno, ne zaradi samega filma (Fantastični štirje), ampak zgolj zaradi druženja.

Ameriški študenti so prav tako, kot vso osebje na kliniki, poskrbeli, da so nam tujim študentom razkazali prav vse možne znamenitosti/posebnosti v okolici, pa tudi, da smo prišli do trgovin s hrano in vsem ostalim, kar smo potrebovali.

Sedaj bi kdo vprašal zakaj pišem take nepomembne reči? Tuji študenti smo bili brez lastnega prevoza, kar je v ZDA ogromen hendikep, saj zaradi velikih razdalj brez avta ne moreš nikamor. Ne spomnim se, da bi sploh kadarkoli, na katerikoli kliniki morala koga prosit, če me lahko kam pelje. Vse je bilo izvedeno mimogrede in samoumevno: Nina, grem v trgovino, greš zraven?

Druženje z ostalimi študenti je bilo super; ne samo zaradi medsebojnega razumevanja, izmenjave izkušenj in znanja, ampak tudi zaradi učenja in navajanja na en velik kup angleških naglasov.

Če so v Coloradu govorili z nekim “zbornim” ameriškim naglasom, je Kentucky čisto druga zgodba. Kentucky se že šteje med zvezne države na globokem jugu, in tudi naglas je temu primeren. Južnjaški. Naglas, ki ga uporabljajo v mestih, razumeš takoj in brez večjih težav. Vasice… čisto druga zgodba. Občasno, ko je prišla na kliniko kakšna stranka iz okoliških vasic priznam, da se po nekaj minutah nisem več trudila poslušati njihovega podajanja anamneze. Tudi veterinarji, ki prihajajo iz drugih zveznih držav, niso razumeli več kot pol povedanega.

Zelo smo se namučili tudi z razumevanjem študentke Laure iz Škotske. Če sem se zelo potrudila in poslušala pozorno, sem jo razumela. Da bi jo poslušala mimogrede in jo razumela- pozabi. Vidim in slišim te, da govoriš. A nimam pojma o čem.

Spomnim se, da je šla nekoč zraven na teren s fanti iz klinike za kopita. Ko smo se ustavili, me je Brian vprašal, če sem kaj razumela Lauro, o čem je razlagala. Hja, nekaj sem… In odgovori: Jaz pa nič. Skratka, zabavno.

Odhod iz Kentucky-ja

Po enem mesecu prakse v Kentucky-ju, se je počasi bližal čas mojega odhoda proti Oklahomi, na zadnjo kliniko, ki jo nameravam obiskati.

Nekaj dni pred odhodom sem ob večerih “gnezdila” na recepciji, kjer je bila najboljša wi-fi povezava, in začela kovati nov plan potovanja.

Raul na kliniki za kopita me je dokončno prepričal, da ne potujem več z avtobusom. “Najemi si raje avto. Samo enkrat sem šel iskat svojo punco na Greyhoundovo avtobusno postajo. In od takrat dalje ni nikoli več potovala z avtobusom.”

Upoštevam. Torej rent-a car.

Poiskala sem vse ponudnike in njihove cene. In na koncu ugotovila, da je ta način potovanja samo malo dražji od avtobusa. In obenem popolnoma prilagojen mojim željam. Nekoliko me je zmotilo le to, da imajo prav vsi avtomobili za najem, avtomatski menjalnik. Nimam pojma kako se bom znašla s tem.

Opciji za vožnjo do Oklahome sta dve. Prva, krajša, čez zvezno državo Missouri. Gledam, če imam kaj zanimivega na tej poti. Ničesar. Živ dolgčas. Druga, skoraj 250 kilometrov daljša pot, pa poteka čez zvezno državo Tennessee in nato čez Arkansas.

Seveda, na tej poti se peljem skozi Nashville, prestolnico country glasbe. In Memphis, mesto Elvisa Presleya. Odločitev je bila res sila enostavna. Kaj je 250 kilometrov ali tudi več, če si želiš nekaj ogledati? Nič.

Pot sem si razdelila na dva dela. Prvi del poti je dolg 500 milj (800 km), drugi del poti prav toliko. Zamislila sem si, da prvi del poti zaključim v Memphisu, tam prespim in si vzamem cel dan za ogled Gracelanda- Elvisovega posestva.

Drugi del poti pa opravim naslednji dan, in sicer od Memphisa do Oklahoma City.

Drugi del poti me poleg tega pelje skozi Little Rock v zvezni državi Arkansas. V Little Rock-u živi študentka Lauren, ki sem jo spoznala v Littletonu, na prvi kliniki, ki sem jo obiskala.

Z menoj je bila celo uro na tisti grozljivi avtobusni postaji v Denverju, za kar ji bom hvaležna, vse dokler bom hodila po tem svetu.

Pri ameriških omejitvah hitrosti na avtocesti, 800 km potovanje traja vsaj 8 ur, brez postankov. Vem, da več kot toliko kilometrov na dan ne morem prevoziti, še posebno, če si nameravam po poti pogledati še kakšne, meni zanimive zadeve. In, če ne nameravam imeti težav z oblastmi zaradi prekoračitve omejitve hitrosti vožnje.

Nekaj dni pred odhodom sem si rezervirala economy avto na letališču v Lexingtonu, in si izpisala celotno pot na A4 list. Za navigacijo. V tistem času še ni bilo navigacij na telefonu, pa tudi če bi bile, si ne bi privoščila plačevati prenosa podatkov zanjo. Obenem sem napisala mejl Lauren, da se bom vozila skozi Little Rock in bi se lahko dobili nekje po poti. Ker ji še dolgujem obljubljeno kavo, kosilo in čvek.

Popolnoma sem pripravljena za odhod in tudi veselim se ga. Kako si bom zapomnila Kentucky? Po prostranih pašnikih z nepregledno dolgimi ograjami, vrhunskih in vrtoglavo dragih konjih, noro urejenih farmah in predvsem po čudovitih ljudeh, ki sem jih tu spoznala. Moje najstniške sanje so popolnoma izpolnjene.

Dirkalna steza Keeneland

Na dan odhoda sem se zbudila zelo zgodaj zjutraj. Pred odhodom sem ponovno preverila, če imam spakirane vse stvari. Tudi tu sem namreč nabavila več stvari za domov, in zato sem prtljago vedno težje stlačila v kovčke.

Poslovila sem se od študentov in Starlee, koordinatorke za prakso, in si naročila taksi do letališča v Lexingtonu.

Na letališču Bluegrass Airport dobim ključe od avta in zaposleni na Budget Car Rental je šel z menoj v garažo, da mi je povedal kateri avto bom uporabljala. Obenem mi je pomagal zložiti kovčke v prtljažnik.

Ko se usedem v avto, ugotovim, da nimam pojma kaj naj počnem z njim. Avtomatik. Ki ga do takrat nisem še nikoli vozila. Kot je v moji navadi, sem poskusila problem razvozlati sama. Minuto kasneje sem si rekla, da nima smisla, ker bom zabila preveč časa s tem. Poleg tega je okrog parkiranih preveč avtov in nisem prepričana, če se lahko grem učenja s poskušanjem in delanjem napak.

Odkorakam nazaj na letališče, razložim, da nisem še nikoli vozila avtomatika in, če mi lahko kdo raztolmači osnovne zadeve. Nobenih težav. Z menoj gre še enkrat gospod, ki mi je pred tem pomagal zložiti kovčke. Razloži mi menjalnik in pedali. Na koncu pove, da naj pozabim, da imam levo nogo. OK, got it. Upam, da bo šlo. Pravi, da v to sploh ne dvomi in mi zaželi srečno pot. Do takrat, ko sem zapeljala na ulico Man O’War Boulevard, mi je bilo jasno vse.

Prva stvar, ki mi je padla v oči že po 5 minutah vožnje, in sem si jo želela ogledati, je bila dirkalna steza Keeneland. In tako sem že kar tu naredila manjši ovinek.

Cel mesec smo se vozili mimo Keenelanda, vendar si ga nisem nikoli ogledala, ker ni bilo časa za to. Ker sem prišla dovolj zgodaj zjutraj, še pred poletno vročino, sem si najprej lahko ogledala treninge. Nato pa sem se sprehodila še znotraj.

Krasen objekt, z veliko zgodovinsko vrednostjo in pomenom za dirkalni šport. Vse je bilo urejeno tako, kot sem v Kentucky-ju že navajena. Na nivoju. In če nisem videla dirkalne steze Churchill Downs v Louisvillu, kjer poteka Kentucky Derby in Breeders Cup, sem bila več kot zadovoljna, da sem si ogledala Keeneland.

Keeneland je še bolj kot po dirkah, znan po avkcijskih prodajah konj. Je namreč največje središče za avkcijsko prodajo konj na svetu. Prodaje konj potekajo trikrat letno, in sicer v septembru, novembru in januarju.

V novejšem času, je Keeneland znan tudi po tem, da so na tej stezi posneli večino dirkalnih kadrov za film Seabiscuit (l. 2003), film Dreamer (l. 2005) in film Secretariat (l. 2010).

Po Keenelandu sem se sprehajala slabo uro, nato sem si rekla, da je čas, da grem naprej. Pred menoj je še 800 kilometrov poti. Kaj si bom ogledala naslednje? Nimam posebnih planov, vendar mislim da bo to mesto Nashville.

Hit the road Jack!

Nashville, Tennessee

Celotna pot skozi Kentucky je slikovita, in praktično na vsakem izvozu bi lahko zapeljala z avtoceste, na ogled destilarn bourbona. Peljala sem se tudi mimo izvoza za Mammoth Cave, ki je najdaljši sistem kraških jam na svetu, z več kot 680 km raziskanih rovov. Obenem je to tudi ena najstarejših atrakcij v ZDA, ki si jo je mogoče ogledati.

Po dobrih 2 urah in pol vožnje vstopim v drug časovni pas in prečkam mejo zvezne države, ki je tu zgolj označena s tablo z napisom: Dobrodošli v Tennesseeju. Do Nashvilla imam še dobrih 60 kilometrov.

Bolj, ko se bližam velemestu, širša je avtocesta in višje so zgradbe v daljavi. Če sem bila pred tem popolnoma prepričana, da obiščem muzej country glasbe in dvorano slavnih, sem sedaj v dvomih. Vozim se brez navigacije in Nashville ne sodi ravno med manjša mesta.

Dvome vseeno nekako potisnem na stran in po navigaciji v glavi zapeljem z avtoceste. Tu naletim še na delo na cesti in enosmerno ulico. Tik preden bi zapeljala v enosmerno ulico, opazim manjši smerokaz za muzej. Zavijem desno in se pripeljem točno na parkirišče muzeja. Rek “tudi slepa kura zrno najde”, je bil tu več kot aktualen.

Nashville je predvsem znan kot glasbeno mesto. Glasbene zvrsti, ki so tu doma so blues, bluegrass, rock n’ roll, rockabilly, country, gospel in soul.

Country Music Hall of Fame and Museum hrani preko 2.5 milijona razstavnih predmetov iz vseh obdobij country glasbe in sodi med enega največjih takšnih muzejev na svetu. Muzej se je odprl 1967. leta, zbirke, ki jih hranijo vsebujejo inštrumente (preko 900), oblačila in western škornje (nekaj tisoč kosov), ikonične avtomobile (Elvisov zlati Cadillac in ostali), knjige, osnutke za pesmi, stare posnetke (preko 30.000), slike, fotografije in ostale digitalne podobe (preko 500.000), razne pogodbe,…

Muzej je ogromen in za ogled sem potrebovala več kot 2 uri. Vendar me je čas že kar precej priganjal, saj moram še danes priti do Memphisa, ki je oddaljen nekje 350 kilometrov. Ob ameriških omejitvah hitrosti to pomeni še dobre 3 ure vožnje. Poleg tega moram prej najti še nazaj na avtocesto.

Preden sem se usedla v avto, sem se orientirala v prostoru in si zamislila kje se bom peljala. Po enosmernih ulicah sem precej hitro našla glavno cesto, kmalu zatem še smerokaze za avtocesto. Na semaforju mi voznik za menoj pohupa, za sekundo razmišljam čemu, ker je semafor rdeč. Aja, pozabila sem, da zavijam desno. Kar v ZDA pomeni, da lahko prevozim rdečo luč, če pri tem nikogar ne oviram.

Zapeljem na avtocesto in že sem na poti proti Memphisu…

Prihod v Memphis, Tennessee

Pot od Nashvilla to Memphisa se mi je vlekla kot jara kača. Vmes sem se ustavila dvakrat in ugotovila, da so tudi počivališča tod v stilu. Glasbeno obarvana.

Kaj počneš, ko si čisto sam na taki poti? Nastaviš si radio, kjer večinoma igra rock’n roll ali country glasba. Nastaviš tempomat, da lahko daš poleg leve noge, ki je pri vožnji avtomatika neuporabna, stran še desno nogo. Opazuješ pokrajino. Imena krajev mimo katerih se voziš. Kulturo voznikov. Na vsaki tabli gledaš koliko poti je še pred teboj. In vsaka naslednja tabla z vedno manjšo razdaljo te razveseli…

Po dobrih treh urah na poti, končno- Memphis. V roke vzamem svojo navigacijo na A4 listu in pogledam na katerem izvozu grem z avtoceste, da pridem najprej do sobe, kjer bom prespala. Motel najdem takoj. Najela sem poceni sobo, ki je nekje na pol poti med letališčem in Gracelandom, ki ga bom obiskala jutri.

Prvi vtis v Memphisu? Vroče je kot v peklu. Vročina je vlažna in neprijetna. Skoraj isti trenutek, ko stopim iz avta, si lahko preoblečem majico. Vem, da tod v bližini teče reka Mississippi- The River. Ne vidim je (še). Vsekakor pa čutim njen vpliv.

Prevzamem ključ sobe in vanjo odtovorim vso prtljago. Ugotovim, da je v sobi tudi ventilator. Upam, da deluje.

Kasneje poiščem letališče, kjer oddam avto. Obenem se dogovorim, da pridem čez 2 dneva nazaj, za ponoven najem avta do Oklahome City. Dogovorjeno. Zunaj se že večeri in nazaj do motela me pripelje taksi. Za danes imam dovolj razgledovanja.

V sobi vklopim ventilator, ki zgolj meša zrak in je glasen kot, da sem vklopila agregat. Usedem se za računalnik in si rezerviram vstopnico za Graceland.

Na internetu preverim cene za najem avtomobila. Začnem kalkulirati in ugotovim, da imam morda na svoji Mastercard kartici prenizek limit. Že v tistem času, si lahko avto najel samo s plačilom s kreditno kartico. Ups. Pa zdaj? Napišem mejl na svojo banko, razložim situacijo in jih prosim za dvig limita na kartici za 100 evrov. Do zdaj me še niso pustili na cedilu. V mojih študentskih letih so bili edina banka, ki mi je bila pripravljena izdati kreditno kartico, da sem si lahko kupovala strokovne knjige preko amazona. Spat grem brez skrbi, zaupam, da bo vse tako, kot mora biti.

Zjutraj se zbudim v peklensko vroč dan. Preverim mejle. Odgovor z banke je že nazaj. Limit so mi dvignili za 200 evrov. Super. Vesela sem ko radio.

Vzamem svoj nahrbtnik in fotoaparat, zaklenem sobo in stopim na ulico. Taksistko prosim, da me odpelje do Gracelanda. Vem, da bo danes nepozaben dan…

Graceland

Graceland je dvorec, velik preko 1600 kvadratnih metrov, s pripadajočim posestvom, velikim dobrih 5 hektarov, ki je bilo v lasti Elvisa Presleya. Leta 1982 so ga za javnost odprli kot muzej, 9 let kasneje so ga vpisali v nacionalni register krajev z zgodovinsko vrednostjo.

Graceland sodi med najbolj obiskane hiše v zasebni lasti v ZDA in se po številu obiskovalcev kosa z Belo hišo.

Ob prihodu na posestvo je prvo kar opaziš, trume obiskovalcev. Seveda, čez dober mesec bo 30. obletnica Elvisove smrti, zato je gneča še toliko večja.

Plačam vstopnico, dobim slušalke za voden ogled Gracelanda, naložim se v mini avtobus, ki nas odpelje po hribčku do vhoda v hišo. Ker ne maram gneče, počakam, da se vsi odpravijo v hišo. Sama si bom prej ogledala še okolico. Vem, da imam časa na pretek, nikamor se mi ne mudi, nihče me ne priganja. Občutek je precej nor, počutim se kot da sanjam. Ok, pa gremo!

V hiši si ogledam prostore, s pripadajočimi razstavljenimi predmeti. Vse je urejeno in smiselno sortirano smiselno po sklopih glede na življenjske dogodke. Top! Prav zlahka se vživim v tisti čas in vidim/slišim Elvisa, kako si ob večerih naredi glasbeno srečanje s svojimi prijatelji. Zgornji del hiše je za obiskovalce zaprt, saj družina še vedno prihaja v Graceland in občasno tu tudi prespi.

Na samem posestvu si ogledam še Trophy Building, Vernonovo pisarno, Racquetball Building. Čisto na koncu grem še v Meditation garden (vrt za meditacijo), ki je v bistvu zadnji kraj počitka za člane družine Presley. Če je bilo v hiši precej glasno in dosti pogovarjanja, tu temu ni tako. Ne glede na množico ljudi, je na tem mestu mirno in spokojno, z ogromno rožami in raznimi spominki, ki jih dnevno pošiljajo ljudje s celega sveta.

Po končanem ogledu posestva na tej strani ceste, se odpeljemo z mini avtobusom na drugo stran ceste, kjer so muzeji, ki predstavljajo Elvisovo zgodnje otroštvo, zasebno in javno življenje, njegove avtomobile, oblačila iz njegovih različnih ustvarjalnih obdobij, neštete zlate, platinaste in diamantne plošče, fotografije…

Tu si ogledam tudi njegovo luksuzno zasebno letalo, ki ga je poimenoval po hčerki- Lisa Marie.

Za tem ogromnim kompleksom opazim Heartbreak Hotel, vendar mi ga časovno ne bo uspelo obiskati. Odločim se, da ga obiščem jutri, preden štartam za Oklahomo. Sedaj pa grem še po nakupih v trgovino s spominki in v Slovenijo odpošljem par razglednic…

Walking in Memphis

Dan po ogledu Elvisovega Gracelanda sem se zbudila zgodaj. Na letališču sem prevzela avto in si še zadnjič ogledala okolico Gracelanda ter Heartbreak Hotel. Nato sem se počasi namenila proti centru mesta.

Če najdem kaj zanimivega, super. Če ne, pa tudi dobro. Se bom pač malo vozila naokoli, prej ko štartam za Oklahomo.

Vozim se morda 15 minut, ko jo končno ugledam- The River. Reka Mississippi na tem delu predstavlja mejo med zvezno državo Tennessee in Arkansasom. Memphis je izrazito glasbeno obarvano mesto in je zibelka zvrsti Rhythm & Blues in Jazz-a. In tako ni nobeno naključje, da se reka Mississippi pojavlja tudi v mnogih pesmih.

Poleg glasbe, je mesto Memphis znano tudi po boju za pravice afroameričanov in atentatu na Martin Luther King-a.

Parkiram na parkirišču Mud River Island, ker se želim sprehoditi naokoli. Na svoji desni strani gledam most, ki ga bom prečkala kasneje na svoji poti. Občudujem to ogromno reko, ki je bila v navdih toliko glasbenikom. In šele, ko sem videla njeno velikost, mi je postalo jasno, da je ravno zato v ozračju toliko vlage, da komaj dihaš in se na prav vsaki fotografiji svetiš kot šunka.

Stopim na ulico in vidim, da imajo tudi čisto svojo piramido. Dobim asociacijo na Egipt in njihovo reko Nil. In mislim si, da nisem daleč od resnice.

Po nekje pol ure imam dovolj ogledovanja. Rada bi šla še na ogled samega centra mesta. Odpravim se nazaj na parkirišče, kjer me prijazno ustavi zaposleni na Mud River Island. Pove, da mu je ime James. Super, lahko ga vprašam kje se pride do centra. Vse mi razloži in na koncu pove, da naj pazim, da se ne bi zapeljala v kak geto. Ja ok, in kako naj vem kje je? Peljala se bom pač do prve znane reči, ki mi bo zanimiva in potem grem nazaj. James me tipično ameriško vpraša od kod sem. Povem, da iz Evrope. In potem mi razloži, da sem vsako leto hodijo študentje iz Poljske. Zelo je komunikativen in očitno bi s pogovorom rad še nadaljeval, ker me povabi na večerjo. Zahvalim se za povabilo in povem, da žal ne bo šlo. Danes bom večerjo jedla v Oklahoma City-ju. Debelo me pogleda in razume. Verjetno bolj kot jaz tisti trenutek.

Po Jamesovih navodilih se odpeljem proti centru. In po poti najdem Sun Records. Slepa kura je ponovno našla svoje zrno. Kaj zrno, še en biser. Ustavim in parkiram ob cesti, kakopak, da bom notri odnesla tudi svoj nos.

Sun Studio je znan kot rojstno mesto Rock’n Rolla, točno tu je 18-letni Elvis Presley posnel svojo prvo pesem My Happiness (za njo pa še That’s When Your Heartaches Begin). Svojo glasbeno pot so tu začele tudi druge glasbene legende: Jerry Lee Lewis, B.B. King, Johnny Cash, Ike Turner, Roy Orbison…

Med ogledom se zavem, da imam do Oklahome še 800 kilometrov vožnje, zato je že skrajni čas, da se odpravim naprej. Do Little Rocka v Arkansasu imam nekje 2 uri vožnje in z Lauren sem dogovorjena, da se dobiva na kosilu.

Prihod v Oklahomo

Po 2 urah vožnje čez Arkansas in zgrešenem izvozu na avtocesti, prispem na dogovorjeno mesto v Little Rock-u. Končno vidim znan obraz. Lauren! Obe sva veseli, da se ponovno vidiva, saj sva se v Denverju dodobra spoprijateljili.

Povem ji vse o mojih prigodah in prav dobro se nasmejiva. Tudi ona ni pozabila na tisto avtobusno postajo v centru Denverja. Čas ob kavi, kosilu in neobvezujočem klepetu nama je hitro bežal. A do večera moram biti na letališču v Oklahoma City-ju. Do tja pa imam še nekje 6 ur vožnje. Z Lauren se dogovoriva, da bova ostali v stikih. Posloviva se in vem, da sva se danes verjetno videli zadnjič.

Zopet poiščem pot do avtoceste, in po nekje 3 urah vožnje, končno vstopim v Oklahomo. Ustavim na prvem počivališču v Sallisaw-u. Zelo hitro ugotovim, da sem se ponovno vrnila v deželo kavbojev in nativnih/staroselskih Američanov, po domače- indijancev. Ta izraz ni najbolj posrečen, nekateri staroselci ga jemljejo kot žaljivega.

V Oklahomi sicer živi okrog 300.000 staroselskih Američanov, kar predstavlja približno 10% vsega prebivalstva. Najbolj zastopana plemena so Cherokee, Chickasaw, Choctaw, Creek, in Seminole.

Pot skozi Oklahomo se vleče in ni ji videti konca. Po še nekje dodatnih 2 urah vožnje v daljavi opazim grozeče, črne oblake. Vem, da so v teh krajih zelo pogosti tornadi in upam, da ne vozim vanj. Glavna sezona zanje se je sicer zaključila v juniju. Zopet me je spremljala sreča, šlo je samo za nevihto z nalivi.

Po še eni ure vožnje se končno znajdem v predmestju Oklahoma City, kjer poiščem letališče Will Rogers. Oddam avto in počakam zunaj, da me pride iskat David, ki je lastnik klinike.

David pride z manjšo zamudo in med vožnjo mi pove, da je klinika v kraju Goldsby, ki leži južno od Oklahoma City-ja in je oddaljena dobre pol ure vožnje. Danes bom prespala pri njegovi družini, jutri pa bom šla s študentko Natasho iz Brazilije na bližnji ranč, kjer so dogovorjeni za nastanitev študentov.

David je v svojih poznih 50. letih, dokaj redkobeseden in tradicionalnih vrednot. Pri večerji, ki jo je pripravila njegova žena Trisha, izvem, da sta pred nekaj leti v tornadu izgubila vse, kar sta si skozi leta ustvarila. Hišo. Hleve. Konje.

Pred spanjem sem razmišljala, kako krasne ljudi sem spoznala v tem času. Tu bom ostala dobra dva tedna in nato se po 3 mesecih prakse vračam domov. Morda pa bi kar ostala tu?

Prvi dan na kliniki

Ker sem prispela v Oklahomo v petek popoldne, sem vedela, da bo sobota bolj “počasna”. Na kliniki sem spoznala zaposlene in študentko Natasho iz Brazilije. Z njo se bom vozila na ranč, kjer bom bivala ta dva tedna, ko bom tu.

Na posestvu klinike je trgovina s konjeniško opremo in že vidim, da za mojo denarnico to ne bo dobro…

Lastnica je Carrol, ki je zelo zgovorna ženska v svojih zgodnjih 50. letih. Pove mi, da tekmuje v western disciplini barrel racing in me povabi na rodeo, ki bo danes zvečer v Chikashi. Si že kdaj bila na rodeu? Ne, nikoli. No, tega ne smeš zamuditi.

David mi razkaže samo kliniko in okolico, razloži vse o pacientih, ki so trenutno hospitalizirani. Ker posebnega dela danes ni, mi pove, da je ranč, kjer sva z Natasho nastanjeni, približno 15 minut vožnje stran proti jugu, v kraju Purcell. Zelo skromno mi pove, da je lastnica Joyce, ki se ukvarja s treningom barrel racinga.

Kasneje sem jo sama našla v reviji Barrel Racing News in ugotovila, da je bila Joyce leta 1963 Miss Rodeo America, kasneje pa še večkratna svetovna prvakinja v barrel racingu. Po koncu tekmovalne kariere se je podala v trenerske vode in velja za eno najboljših trenerk na svetu. Živeča legenda, če se lahko tako izrazim.

Joyce in George sta me lepo sprejela na svojem ranču in namestila v hiško za študente/pripravnike. Razpakirala sem svoje stvari in z Natasho sva že šli nazaj proti kliniki, kjer se dobimo s Carrol.

Rodeo time, remember?

Dan za rodeo

Pod izrazom rodeo si predstavljamo samo eno- ježo divjih bikov. V bistvu pa je vsak rodeo sestavljen iz več disciplin- ropinga, team ropinga, ježe divjih konj in bikov ter barrel racinga.

Do Chickashe smo se vozili približno eno uro. Zelo očitno je, da tukajšnji ljudje dobesedno živijo western način življenja. Kar so za Kentucky galopske dirke, je za Oklahomo rodeo in western.

Kar se tiče konj, prevladuje predvsem pasma Quarter Horse, pri kateri je dovoljeno tudi križanje s polnokrvnimi angleži, da dobijo višje in hitrejše konje, kar je zaželjeno predvsem pri barrel racingu.

Rodeo se je začel pozno popoldne, saj so dnevne poletne temperature v Oklahomi tudi blizu 40 stopinj Celzija.

Začelo se je z disciplino ropinga, pri kateri zmaga tisti, ki najprej uspe z lasom ujeti telička. Sledila je vmesna pavza, med katero so se organizatorji pripravili na team roping in ježo bikov.

V tem vmesnem času so na svoj račun prišli otroci, ki so morali s telička sneti ruto. Na poziv povezovalca prireditve, so vsi otroci pritekli v areno, preštela sem jih najmanj trideset. Opazujem punčko z blond kitkama, staro morda 8-9 let, kako pleza čez precej visoko ograjo, da si zagotovi svoje mesto na tekmovanju. Ko pripleza na vrh ograje, brez pomišljanja skoči z ograje v areno, si popravi kavbojke in že teče dalje. Če ta posnetek gledam danes, mi je prav v veselje, sploh potem, ko vidim večino otrok na telefonih in tablicah…

Po programu z otroki je sledil team roping, en del barrel racinga, nato ježa bikov in čisto na koncu še enkrat barrel racing. Vsi s klinike smo čakali na zadnje tekmovalke in navijali za “naše”.

Polni vtisov smo se vračali proti domu. Bilo je že zelo pozno, vendar to ni bilo pomembno.

Jutri je nedelja, še en počasen dan na kliniki in bo šlo pomanjkanje spanja zlahka skozi…

Joyce

Joyce je v nekje srednjih 60. letih in je lastnica ranča na katerem bom spala ves čas prakse. Ne samo, da nudi nastanitve za študente in imam praktično celotno opremljeno hiško samo zase… Natasha, ki je njena povezava za delavnice/klinike barrel racinga v Braziliji, ima v uporabi njen stari avto, ki ga Joyce ne potrebuje več.

Gre za Buick-a, kjer se menja prestave še na volanu. Vsake toliko pojamra preden vžge, ampak zaenkrat še nisva nikjer obstali. Poraba? Verjetno kolikor mu naliješ, ampak s tem se tu nihče ne obremenjuje.

Vsako jutro, ne glede na to kako zgodaj vstanem, je Joyce že v sedlu in trenira. Nikoli je ne vidim slabe volje. Nikoli ne razlaga o svojih dosežkih. Čeprav vem iz drugih kanalov, da se ima s čim pohvaliti.

Nekaj sem izvedela iz revije Barrel Racing News in interneta, večino pa mi je povedala Natasha.

Kadar Joyce razlaga o barrelu, je več kot jasno, zakaj jo vabijo na predavanja in delavnice po celem svetu. Kar je njen bivši mož Bob za reining, to je Joyce za barrel racing.

Kadar Joyce razlaga o svoji hčerki, ki je prav tako osvojila naziv Miss Rodeo (in tako sta postali drugi tandem mati-hči na svetu, ki je osvojil ta naslov) in o svojih vnukih, pa vidim, da je njeno poslanstvo predvsem biti mama in babica svojim vnukom. V tem neizmerno uživa in upam, da ima sedaj, ko je še starejša, več časa zanje.

Ob neki priložnosti me je Joyce povabila v lokalno restavracijo, kjer sem zagotovo jedla najboljšo hrano v ZDA. Lokalno pridelana hrana. Domača. Enostavna. Brez nepotrebne navlake. Tudi vzdušje v restavraciji je bilo zelo domače, saj se tu vsi poznajo med seboj.

Sicer je Joyce ženska, ob kateri se počutiš zelo domače, kot da jo poznaš že od nekdaj.

Natasha je v času mojega obiska praznovala 21. rojstni dan in Joyce ji je kupila torto ter naredila konkretno praznovanje, kamor smo bili povabljeni prav vsi s klinike.

Ob mojem odhodu domov, mi je Joyce podarila Biblijo z njenim posvetilom. Še danes jo hranim, predvsem kot spomin na neke druge, lepe in prijetne čase…