O tem blogu razmišljam že dolgo.
Pa ga do danes nisem napisala.
Ne zato, ker ne bi vedela, kaj želim povedati. Ampak zato, ker vem, koliko bolečine se skriva za to temo.
V veterinarski ambulanti doživimo veliko lepih trenutkov. Prve preglede mladičkov. Veselje, ko zdravljenje uspe. Olajšanje, ko se žival po bolezni ponovno postavi na noge.
Potem pride tudi dan, ko se moramo posloviti.
Na to se ne navadiš.
Za vsako živaljo stoji zgodba. In za vsako zgodbo stoji človek. Družina. Skupni sprehodi. Tišina na kavču. Veselje ob prihodu domov. Navade, za katere sploh nisi vedel, kako zelo bodo manjkale.
Hišni ljubljenčki niso samo živali. So družinski člani.
Zato nobeno slovo ni enostavno.
Ni pomembno, ali govorimo o mladičku, ki je bil z nami samo nekaj ur. Ali o živali, ki je z nami preživela desetletja. Ljubezen se ne meri v času.
Včasih ljudje ob odločitvi za evtanazijo občutijo krivdo.
Sprašujejo se, ali bi lahko naredili še kaj.
Ali je prezgodaj.
Ali je prepozno.
Ali bi morali vztrajati še kakšen dan.
Prav ta vprašanja najbolj bolijo.
Evtanazijo opravimo takrat, ko je to zadnja pomoč, ki jo živali še lahko damo.
Ko bolečine ne moremo več odpraviti.
Ko zdravljenje ne pomeni več življenja, ampak samo podaljševanje trpljenja.
Takrat evtanazija ni poraz.
Je zadnje dejanje ljubezni.
Takrat svojo bolečino postavimo na stran in pomislimo na tistega, ki nam je vse življenje brezpogojno zaupal.
Nekaj dni po slovesu včasih pride sporočilo.
Da je odšel mirno.
Da ni trpel.
Da je breme padlo z ramen.
Takrat se vedno znova spomnim, zakaj je bila odločitev sprejeta.
Ne zato, ker je bila enostavna.
Ampak zato, ker je bila najbolj prijazna do živali.
Smrt je del življenja.
Tako kot rojstvo pomeni začetek nove zgodbe, smrt pomeni njen zaključek.
Ne izbriše vsega, kar smo skupaj doživeli.
Ne izbriše spominov.
Ne izbriše ljubezni.
Samo spremeni njeno obliko.
Na koncu ni toliko pomembno, koliko časa smo bili skupaj.
Pomembno je, kako smo ta čas preživeli.
In včasih je največji izraz ljubezni tudi to, da dovolimo oditi.
Foto: pixabay