“Ali vi vedno vse tako temeljito premislite, preden se odločite?”
Ob tem vprašanju sem se morala nasmehniti.
V njem sem se prepoznala.
Ja, drži. Včasih stvari zakompliciram bolj, kot bi bilo potrebno.
Razmišljam.
Veliko.
Ne samo v ambulanti.
Nasploh v življenju. In o življenju.
Preden sprejmem pomembno odločitev, si vzamem čas.
Poslušam.
Opazujem.
Sprašujem.
Povezujem stvari, ki na prvi pogled morda sploh niso povezane.
Tehtam.
Ne iščem popolne odločitve.
Iščem pa tisto, ki ima v danem trenutku največ smisla.
Pri tem se opiram na znanje, izkušnje in dejstva. Z leti sem se naučila prisluhniti tudi intuiciji, ki me opozori, da morda še nimam vseh odgovorov. Takrat pogledam še enkrat.
Ko imam občutek, da sem zbrala dovolj informacij, ne tehtam več. Odločim se.
In grem naprej.
Enako razmišljam tudi pri svojem delu.
Za enakim simptomom se lahko skrivajo različni vzroki. Enaka diagnoza lahko pri dveh živalih pomeni dve povsem različni poti. Zato ne iščem najhitrejšega odgovora. Iščem tistega, ki ima glede na vse, kar v tistem trenutku vem, največ smisla.
Včasih ukrepam takoj.
Drugič potrebujem še kakšen odgovor. Še kakšen podatek. Še malo razumevanja.
To je tudi razlog, da se včasih odločam dlje.
Ko pa se odločim… me praviloma ni več mogoče premakniti.