Odkar je štajerska avtocesta razkopana in se kolone vlečejo v nedogled, s Catano najraje zavijeva na stranske poti. Radi se ustaviva, spijeva kavo v miru, Catana dobi svojo porcijo smetane, vmes pa odkrivava lepe, skrite kotičke. Take, ki bi jih sicer gladko zgrešili.
Tokrat sva znova pristali pri Žički kartuziji. Ne na glavni točki, kjer so običajno vsi obiskovalci, ampak zadaj, za samostanom, kjer ob zidu teče potoček in je izvir, znan po svoji močni energiji. Po radiestezijskih meritvah naj bi imel okoli 1.500.000 Bovisov. Ne rabiš številk, da začutiš, da je ta prostor drugačen. Voda hladna, sveža, živa.
Catana je bila, jasno, takoj v vodi. Skok, čofotanje, pljuski na vse strani. Zelo moram paziti, da me ne potegne za sabo. Ker bi bila sicer tudi jaz deležna (neprostovoljnega) kopanja. 
Catanino rodovniško ime je Vintgarska. In res zadene bistvo. Vintgar pomeni ozka dolina z deročo vodo. Njen element, brez dvoma.
Po “vodni zabavi” sva zavili še v samostanski vrt. Med grmovjem najdeva razcvetene divje vrtnice. Popolnoma razprte, dišeče, ujete v pravem trenutku. Naredili sva nekaj fotografij s kartuzijo v ozadju.
Divja vrtnica naj bi bila posebej blizu tistim, ki jih privlačijo voda, gibanje in občutek svobode. Očitno to velja tudi za naju. 
Žička kartuzija je sicer eden tistih krajev, ki jih zlahka zgrešiš, če ne veš zanje. In to je bil tudi nekdanji namen… biti umaknjeni, skriti. Kartuzijani so samostan v 12. stoletju postavili sredi doline svetega Janeza, daleč stran od sveta. Samostan je danes deloma obnovljen, odprt za javnost, a prostor ohranja svojo tišino. Ne govori veliko, ampak vse pove.
Ko sva se vračali proti avtu, je bila Catana mokra, jaz nasmejana, obe pa čisto zadovoljni. Ponovno sva imeli čisto svoj dan.
Kam pa vi najraje pobegnete s svojimi štirinožnimi prijatelji, ko se končno najde tisti pravi trenutek zase?
IZLETI Z NAŠIMI ŠTIRINOŽNIMI PRIJATELJI
