Včasih sem imela konja, Cezarja.
Skotil se je doma in že takrat sem videla, da je malo “poseben”. Ne samo v dobrem smislu. Ni bil samo nagajive sorte, ampak je bil pripravljen, da doseže svoje, storiti marsikaj, tudi za vodnika neprijetne stvari. Ni se posebej sekiral, če je pri tem koga poškodoval. Konstitucijsko gledano je bil robusten in svoje moči se je dobro zavedal. Znal jo je dobro uporabiti sebi v prid. Neugoden je bil tudi med ježo, saj se je znal obrniti nazaj proti mojim nogam in poskusiti ugrizniti, ker ga je sedelni pas strašno motil.
Sicer izredno dominanten žrebec je imel tudi svojo lepo plat. Bil je zelo družaben in je užival v družbi drugih konj. In jo je tudi iskal. Nekoč je pobegnil iz izpusta in se sprehodil do sosednje kmetije, kjer imajo konje. Približno 2 kilometra stran.
Ko je bil star 7 let, je pohodil žebelj. Rana je bila globoka in takrat smo ga skoraj izgubili. On je bil med “krivci”, da sem prvič uporabila medicinske ličinke. Te so poškodbo temeljito očistile (česar pred tem ni zmogel noben drug postopek ali zdravilo). Okreval je, vendar je zaradi globine poškodbe občasno še vedno šepal. Poslabšanja so se pojavljala predvsem spomladi in jeseni. In tako je bilo več let.
Potem pa je prišel moj študij homeopatije. Na IAVH-ju moraš za izpit predstaviti 10 akutnih primerov in 3 kronične. Zato sem morala homeopatijo začeti uporabljati tudi na živalih. In logično, začela sem doma. S Cezarjem.
A kljub vsem podatkom (njegov karakter, dominanca, družabnost, sezonska šepanja…) še vedno nisem vedela, katero zdravilo mu naj dam. Dokler nam na enem seminarju predavatelj Stefan ni predstavil primera njegove appaloosa kobile. Iz opisa sem takoj vedela: to je isti tip kot moj Cezar. Dominantna. Ne sprejema avtoritete. Po potrebi gre preko trupel. A družabna- dokler je vse po njenem.
Ravno v času tega seminarja je Cezar ponovno začel šepati na isto nogo. Vedela sem, da nimam nič izgubiti. Dala sem mu homeopatsko zdravilo in opazovala.
Naslednji dan je bilo šepanje vsaj 70% boljše. Brez analgetika.
Zdravilo sem še enkrat ponovila. Naslednji dan je bilo šepanje komaj še opazno.
Čez čas sem ga zaradi pomanjkanja časa prodala za na pašnik. Novi lastnik me je enkrat poklical, ker je Cezar ponovno zašepal. Dala sem mu isto homeopatsko zdravilo. Šepanje se je ustavilo. Zdravilo sem mu pustila, da ga ima pri roki, če se še kdaj ponovi. Ni se. Cezar se je celo umiril, na pašniku je živel z drugimi konji in se občasno udeleževal tudi pohodov.
Ko danes kdo reče, da je homeopatija placebo, se spomnim Cezarja. On ni vedel, da je prejel zdravilo. Ni vedel, kaj naj bi to delalo v njegovem telesu. Živali nimajo pričakovanj in nimajo placebo efekta.
A rezultat je vseeno bil tam. Viden. In otipljiv.
CEZARJEVA ZGODBA
